O družini, čokoladi in Lescah

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. junij 2022 / 08:44  

Radovljičanka Biserka Mandelc Mertelj je vnukinja Adolfa Zavrtanika, ustanovitelja tovarne čokolade v Lescah, ki jo danes poznamo pod imenom Gorenjka. Ob stoletnici tovarne je v pogovoru v prostorih radovljiškega mestnega muzeja, kjer je do jeseni na ogled razstava o Gorenjki, obudila nekaj spominov na stare starše in bogato družinsko zgodovino.

V Gorici rojeni Zavrtanik je imel trgovino v Trstu, kjer je spoznal odločno Tržačanko Gemmo Babuder in se nato tudi poročil z njo. Po njej je desetletja kasneje njuna najmlajša vnukinja tudi dobila poslovenjeno ime: Biserka.

Dolgoletna učiteljica likovnega pouka v radovljiški osnovni šoli je otroštvo in mladost je preživela v Lescah, v stanovanjskem delu stavbe tovarne čokolade, ki so jo na noge postavili njeni stari starši in kjer je bil še po tem, ko jo je po drugi svetovni vojni nekdanja država nacionalizirala, zaposlen njen ded pa tudi mama in mamina najstarejša sestra.

V zadnjem obdobju je Biserka Mandeljc Mertelj s kustosinjo Mestnega muzeja Radovljica Katjo Praprotnik Kreutz intenzivno sodelovala pri postavitvi razstave o Gorenjki, Adolfu Zavrtaniku in njegovi družini z naslovom 100 let, polnih vsega dobrega. Razstava bo v prvem nadstropju Radovljiške graščine na ogled do konca oktobra.

Kako to, da sta se zakonca iz Trsta s štirimi hčerkami, vaša mama je bila najmlajša med njimi, ustalila v Lescah?

Med prvo svetovno vojno je stari oče v Trstu, kjer je imel trgovino, ostal brez službe. V vojsko ga niso vzeli, ker je bil prestar in je imel nepreskrbljene otroke, zato sta on in babica s hčerami Mileno, Elizabeto, Adalgiso in mojo mamo Lidijo, ki je bila takrat stara tri leta, s trebuhom za kruhom odpravila v Gradec. Tam je stari oče družino preživljal kot grobar na pokopališču. Ko so se razmere po letu, dveh umirile, so se z vlakom vračali v Trst. Verjetno so v Lescah morali prestopiti; ne znam si drugače razložiti, zakaj so se ustavili vsaj za toliko časa, da je babica ugotovila, da ji je kraj izjemno všeč. V Trstu je nato ded dobil v službo v francoski tovarni čokolade Lejet, kjer je ostal vse do požiga narodnega doma leta 1921. Potem pa razmere za življenje Slovencev v Trstu niso bile ne dobre ne varne, zato se je družina spet odločila za odhod, tokrat prav v Lesce, kjer je bilo babici tako všeč. Najprej so bili sicer nekaj časa na Bledu, nato pa so prišli k Dobrilovim v Lesce, kjer so imeli v zgornjem nadstropju tudi prvo delavnico čokolade.

In kjer so si tako opomogli, da so nato lahko zgradili tovarno na zemljišču čez železnico?

V tistem času je babica dobila precejšno dediščino po bratu iz Trsta. Iz tega denarja se je nato gradila tovarna s stanovanjem na mestu, kjer danes v stoji trgovina Tuš v Lescah. Stavba je bila dokončana leta 1928, približno deset let kasneje pa še prizidek.

Tudi vi ste nekaj časa živeli tam, ste povedali na nedavni slovesnosti ob stoletnici Gorenjke. S starši in starimi starši.

Na koncu tudi s svojo družino. Še ko se je rodil sin Andrej, smo bili nekaj časa tam.

Ste se doma pogovarjali o tem, da so družini tovarno vzeli? Ste vi kot otrok in mlado dekle vedeli, da je bila Gorenjka nekoč v lasti družine?

Mama mi je povedala, da je bilo to včasih naše, da je bil naš tudi ves vrt s parkom, kamor sva z dedom rada zahajala. Pa tudi stari oče in moja mama sta bila še po nacionalizaciji zaposlena v tovarni – zagotovo zato, ker so potrebovali nekoga, ki je vedel, kako izdelovati čokolado – jaz pa sem mami kot otrok hodila pomagat v zavijalnico. Čokolade sem dajala v škatle, zvijala ovojne kartone, za praznike sem majhne čokoladne figurice, spomnim se ribic in srčkov, zavijala v staniol papir, kot smo mu rekli.

Še posebej sem se verjetno zavedala situacije tudi zato, ker mi je mama položila na srce, da moram prav zato, ker je bila tovarna nekoč naša, posebej paziti, da ne bi česarkoli odnesla iz proizvodnih prostorov, saj bi bili zaradi tega lahko kaznovani. Celo moj mož se spomni, kako je, ko je hodil k meni, po hodniku dišalo po čokoladi, ki so jo hladili na stopnicah, on pa je imel strogo prepoved, da bi se česarkoli dotikal, prav zato, ker je bil "naš".

In povedali so mi tudi, kako so en dan, preden je stopil v veljavo zakon o nacionalizaciji, prišli k nam in zahtevali ključ tovarne. Bilo je na Miklavžev večer  ...

Kako so vaši starši in stari starši doživljali to nesrečno obdobje?

Ni se veliko govorilo o tem. In čeprav so nam pobrali vse, celo stanovanje – ki smo ga kasneje sicer dobili nazaj – nikoli ni bilo čutiti neke hude zamere. Ne vem, zakaj. Bodisi si o tem niso upali govoriti ali pa so to, kar se je zgodilo, pač vzeli kot golo dejstvo, sploh glede na to, kolikokrat v življenju so bili kot družina postavljeni v izjemno težke okoliščine ... So se pač znašli in živeli naprej. Pravzaprav smo našo tovarno vsi v družini jemali kot nekaj, kar je bilo in česar ni več. Prvi, ki se je resneje začel ukvarjati z družinsko zgodovino, je bil dedov pranečak Jernej Zavrtanik, ki je pred desetimi leti ob 90-letnici Gorenjke napisal članek o tem. To je spodbudilo tudi mene, da sem začela več razmišljati o preteklosti Gorenjke in s tem svoje družine.

Težko je bilo tudi, ko se je ob selitvi Gorenjke podirala hiša, v kateri je bila zasnovana tovarna in v kateri je vaša družina tudi živela ...

Hvala bogu me takrat ni bilo doma in nisem videla, kaj se dogaja, res pa je, da v trgovino, ki je bila tam do rušitve stavbe, nisem hodila. V hiši namreč ni bilo spremenjenega prav nič. Ostala je razporeditev, stavbno pohištvo ... Ko se je Gorenjka selila na sedanjo lokacijo, je izginilo vse, vsa zgodovina tovarne, ki so jo s podstrešja zmetali na tovornjake in odpeljali kdove kam. Nič ni ostalo, tako kot kasneje ni nič ostalo od čudovitega vrta, ki ga je urejal ded in na njem nad naravo navdušil tudi mene. Toliko me je naučil o botaniki, da sem kasneje, ko sem na radovljiški šoli poučevala likovni pouk, redno sodelovala tudi pri organizaciji naravoslovnih dni!

Torej tudi ne hranite ničesar iz dediščine družinskega podjetja?

Ničesar nimam, ne. Zgolj nekaj dokumentov in mamin življenjepis, ki ga je pisala in s katerim je ob upokojitvi dokazovala delovno dobo oziroma zaposlitev v družinskem podjetju. V njem je točno zapisano, kakšno plačo je dobivala, da je plačevala za hrano in stanovanje in podobne podrobnosti.

Kot najmlajša vnukinja ste veliko časa preživeli s starimi starši, ste povedali na nedavnem odprtju razstave ob stoletnici Gorenjke.

Sem, veliko smo bili skupaj. Povsod sta me jemala s seboj. Že leta 1951 prvič v Trst; takrat smo za obisk potrebovali še garancijsko pismo. Še se spomnim ameriških vojakov, ki so v džipih sedeli tako, da so jim ven molele noge, in otrokom delili žvečilne gumije. Takrat sem se tudi naučila tekoče govoriti italijansko. Po nekajkrat na mesec smo šli v Ljubljano, k nekdanjemu pomembnemu kupcu Peliconu, ustanovitelju današnje slaščičarne Zvezda, kamor smo hodili na torte, in k bivšemu trgovskemu potniku Jerasu, ki je imel vikend v Ukancu, kjer sem prav tako preživela veliko časa. Pa vsak teden smo se z doktorjem Slivnikom peljali v Kropo, kjer je imel ambulanto. Smo šli na klobaso in potem nazaj v Lesce. Ah, čeprav se danes zdi, da se v tistih časi ni nič dogajalo, je bilo znotraj družin življenje lahko zelo pestro in živahno!

Vsaj toliko kot starega očeta omenjate tudi svojo babico Gemmo. Bila je močna ženska, a je ostajala v ozadju, kajne?

Res je. Moj ded ni bil mogočna osebnost, ne po zunanjosti pa tudi sicer je bil skromen in zadržan človek. V bistvu je bila babica tista, ki je vse vodila, ki je imela stike s trgovci pa tudi denar. Eden od njenih bratov je bil v Trstu hotelir, po drugem pa je podedovala premoženje, ki ga je nato vložila v tovarno v Lescah.

Kakšen je danes vaš odnos z Gorenjko?

Lepo se razumem s sedanjo direktorico Alenko Košir, podobno je bilo z Mojco Budkovič, s katero smo sodelovali v času denacionalizacije. Njen predhodnik, na primer, pa je menil, da nismo upravičeni do ničesar, tovarne, ki jo je postavil moj ded, enostavno ni več. Kasneje smo se vendarle dogovorili za določeno odškodnino in nekaj delnic podjetja. No, te deleže so nam kasneje, ko je tudi Gorenjka, takrat v lasti Žita, prišla v lastništvo Podravke, enostavno izplačali, tako da v lastniškem smislu s podjetjem nismo več povezani.

In čokolada, jo jeste, jo imate doma?

Gorenjko? Seveda. Včasih grem v Hlebček in si kupim temno čokolado s celimi lešniki. Samo to.