Življenje je šola, šola je življenje

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. junij 2022 / 10:47  

Ob zaključku delovne dobe je učiteljica in vodja Podružnične šole Podljubelj Maja Ahačič napisala knjigo Življenje je šola, šola je življenje s podnaslovom 40 let v Podružnični šoli Podljubelj. Knjigo je posvetila učencem, staršem in krajanom ter 130-letnici šole v podljubeljski dolini.

»Če šola živi s krajem in kraj s šolo, se ni treba bati, da bi ta izgubil dušo in se utopil v sodobnem globaliziranem svetu. Koliko truda je potrebnega za življenje v sožitju, pa ve tisti, ki si zanj prizadeva. Ena od teh oseb je zagotovo Maja Ahačič, ki je napisala knjigo Življenje je šola, šola je življenje. Knjiga predstavlja dediščino kraja, posebej pa podrobno delovanje šole v zadnjih štiridesetih letih. Je dokument časa in razmer, v katerih so delovali učitelji in se šolali otroci. Zaradi tesnega navezovanja šolskih vsebin na krajevno, naravno in kulturno dediščino predstavlja posebnost, ki jo je vredno ohranjati in na njej razvijati našo prihodnost.« Tako lepo in resnično je zvenel uvodni nagovor avtoričinih prijateljev, sodelavcev, ki so knjigo na pot med bralce ponesli na nedavni prireditvi v podljubeljski dvorani.

»Maja Ahačič je bila v naši šoli zaposlena od 1. septembra 1980. Zanjo lahko napišem le pohvalne in pozitivne besede,« je v spremni besedi napisal Stanislav Grum, ravnatelj OŠ Tržič, pod katero sodi tudi Podružnična šola Podljubelj. Kot bistveno je za Majo Ahačič poudaril: »Vseskozi se je zavedala, da šola majhnim vasem prinaša življenje.«

Maja Ahačič je v svojem 40-letnem delovanju na šoli doživela mnogo stvari. Skupaj z njo pa seveda tudi učenci. Ena izmed učenk je bila tudi Irena Romih, ki je Ahačičevo kot dolgoletna predsednica KUD Podljubelj spodbudila, naj svoja doživetja v šoli in s tem povezano v kraju zapiše v knjigo. Pomoč, podporo in spodbude je dobila tudi pri dr. Bojanu Knificu iz Tržiškega muzeja. Kot strokovnjak na področju etnologije ter ohranjanja kulturne in nesnovne dediščine je spoznal etnološki pomen nastajajoče knjige. »Iz knjige je zelo dobro razvidno, kako to, kar je pomembno za identiteto kraja, krajanov, prenašati novim generacijam,« je pojasnil Knific, ki pravi, da knjiga prinaša tudi etnološko analizo. »Ne gre samo za to, da so stvari popisane, ampak so na neki način ovrednotene skozi avtoričin pogled.«

Jezikovni pregled je avtorica zaupala upokojeni učiteljici slovenščine Jožici Koder. »Maji Ahačič je uspelo, da so besede, stavki, odstavki, poglavja, posamezni deli v knjigi tekli mirno, gladko, kot je mirne narave ona sama. Iz knjige s posebno svetlobo sijeta njena ljubezen in spoštovanje do svojega pedagoškega poklica, spoštovanje do vseh generacij učencev, staršev, kraja, vseh vaščanov. Spoštovanje in ljubezen do lepe narave, ki obkroža Podljubelj. Ta ljubezen je povezana z njenim prepričanjem, da je treba učence naučiti dobro, čim več. Knjiga je tudi doprinos slovenskemu šolstvu.« Ahačičeva je navduševala učence spoznavati šege in navade v kraju, kar se čuti v njenih besedilih. »Če ne bi bilo takega lepega sodelovanja šole in vasi, take vsebine, kot jo prinaša knjiga, ne bi moglo biti. Vsak od vas bo v njej našel svoje ime, večina celo večkrat,« je še dejala Kodrova in poudarila, da je objavljenih več kot osemsto fotografij iz bogatega arhiva podružnične šole in osebnega arhiva Maje Ahačič, ki knjigi dajejo posebno dokumentarno vrednost.

Maja Ahačič je poučevala v rojstni vasi svoje mame. Skupaj s krajevno skupnostjo so poskrbeli za izvedbo številnih dogodkov, prireditev, predvsem pa so bili združeni v boju za ohranitev šole na vasi, na kar je spomnil tudi Jože Dovžan, ki je že več let vpet v delovanje krajevne skupnosti. Uspelo jim je in tudi letošnjih 43 učencev v štirih razredih lahko obiskuje šolo v domači vasi.

Maja Ahačič se še zelo dobro spomni svojega prvega šolskega leta službovanja. Toplega sprejema učiteljev, srčnega sprejema staršev. Z učenci so bili povsod v vasi dobrodošli, sprejeti, vsi skupaj kot ena družina. Osrečuje jo izreden napredek podružnične šole, ki je bil storjen v zadnjih štirih desetletjih, in ponosna je na ekipo sedanjih sodelavcev šole pod vodstvom Helene Ahačič. Njena posebna zahvala gre možu Marku in sinu Domnu, ki sta jo bodrila na njeni poti. »Hvaležna sem za vse, kar mi je omogočilo moje poslanstvo.« To se čuti in veje iz njene knjige, ki jo je založila Osnovna šola Tržič in oblikoval Igor Šober. Pregled pred tiskom sta opravili Helena Ahačič in mag. Urška Frelih Meglič. Maja Ahačič se je odpovedala honorarju, ideji se je pridružila celotna ekipa, ki je sodelovala pri nastajanju knjige. Honorar od prodanih knjig bodo podarili Podljubelju.