Mama in hči, akvarel in glina

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 11. junij 2022 / 11:19  

V Mali galeriji Likovnega društva Kranj je na ogled razstava likovnih del hčere in matere, članic društva in sodelavk v Gorenjskem muzeju. Anamarija Dimovska predstavlja serijo umetniške keramike, Irena Jeras Dimovska cikel akvarelov. Razstava je na ogled do konca meseca.

Ni pogosto, še posebno ne v Kranju, da na skupni razstavi svoja umetniška dela predstavljata mama in hči. Če smo mali razlog za vstop v Malo galerijo s tem izpolnili, je čas, da sledimo še velikemu. Svoja dela – vsaka v svojem umetniškem mediju – predstavljata Irena Jeras Dimovska in Anamarija Dimovska. Prva je akademska slikarka in magistra konservatorstva in restavratorstva, druga akademska restavratorka in diplomirana unikatna oblikovalka, obe pa zaposleni v restavratorsko-konservatorskem oddelku Gorenjskega muzeja.

»Zelo sem vesela, da lahko razstavljam s svojo hčerjo,« je iskrena misel izkušene slikarke in mojstrice figure Irene Jeras Dimovske, s katero je pravzaprav odprla tokratno razstavo. »Moj pogled na razstavo pa je naslednji: mislim, da na zunaj razstava deluje zelo transparentna, prosojna, monokromna, v bistvu pa je v svojem jedru trda, močna in barvita.«

Pa poglejmo. »Anamarija Dimovska se predstavlja s serijo keramike pod naslovom Natura morta (Tihožitje). Anamarija se na svoj način dotika filozofije wabi sabi v iskanju popolnosti v nepopolnem,« k razstavi zapiše kustosinja Likovnega društva, kiparka Martina Marenčič. »To je pogled na svet, ki je v središču sprejemanja prehodnosti in nepopolnosti. Njeni kosi se ponašajo z asimetrijo, hrapavostjo, gladkostjo, težo po navdihu narave ...«

Anamarija se s keramiko ukvarja že od otroških let, takrat za veselje in sprostitev, a je odnos do tega materiala ostal do danes, ko z glino ustvarja zares. »Veliko se ukvarjam z glazurami, ki jih izdelujem sama. Bolj kot debelina nanosa mi je pomembna sestava glazure. Od sestave je odvisno, ali bo ta ekspandirala, se napihnila, bo prišlo zato do deformacij,« pojasnjuje umetnica in potrjuje besede kustosinje. »Zanimajo me nepravilnosti, ki se jih običajno v keramiki poskušamo znebiti, na primer razpihanost, mehurčasta glazura, njeno zatekanje. Sama to še potenciram.« Kapljica s keramične posode je ujeta v trenutku polzenja po steni posode … in tako z vsakim novim žganjem in novo glazurno plastjo znova in znova.

Irena Jeras Dimovska se predstavlja s ciklom laviranih akvarelnih figuralnih študij. »Monokromne figure so naslikane v njeni minimalistični maniri, mojstrsko in s sproščeno linijo. Iz njih so izluščeni vsakršni detajli, a vendar je jasno prikazan spol, položaj telesa in osebnosti upodobljene figure.«

Slikarka se poleg slikanja na platno ali tistega na računalniško tablico že vrsto let ukvarja tudi z akvareli, ki pa jih tokrat prvič predstavlja javnosti. Če so njene slike pastozne, bolj barvite, jo pri akvarelu fascinirata prosojnost in mehkoba naslikane podobe. »V splošnem pomanjkanju časa včasih začutim potrebo po akvarelih. Inspirirajo me podobe na družbenih omrežjih,« pove umetnica; da so akvareli bolj študijsko zasnovani, zato papir ni pomemben. Uporablja razne ostanke od grafik, risb, recikliran papir in podobno. Na razstavo je tako pripeljala množico figur, ki gledalca nagovarjajo skozi različne situacije, v katerih jih je »ujela« slikarka. »Če pri mojih akrilnih slikah v ospredje stopa ženska figura, v akvarelu svoje mesto poleg žensk najdejo tudi moški in otroci, liki vseh starosti, ki jih zabeležim v različnih situacijah. Včasih se zgodi prvi stik vodne barvne mešanice s papirjem, kar ustvari neko 'lužo' oziroma neko formo, ki me v nadaljevanju zapelje – je lahko obraz, pozicija telesa … Od tam potem nadaljujem,« še pove Jeras Dimovska, ki je za razstavo seveda pripravila izbor del.