En tak poganski večer

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 9. junij 2022 / 13:42  

Ženski pevski zbor Carmen manet ni običajen zbor, česar se zavedajo tudi poslušalci. Pevke pod vodstvom dirigenta Primoža Kerštanja so pretekla dva konca tedna desetkrat razprodale dvorano Stolpa Škrlovec. Projekt z naslovom Aurora ni bil običajen zborovski nastop, ampak posebno glasbeno doživetje.

Kranj – Poseben je bil že organizacijski koncept koncerta – trideset pevk, en dirigent, 45 minut in prav toliko poslušalcev. Carmen manet so s projektom Aurora napovedovale posebno glasbeno doživetje in občinstvo ga je bilo na vsakem od desetih koncertov tudi v najboljši mogoči meri deležno. Zakaj Aurora? Pevke že več let svoje pevske in – kot smo lahko spoznali tokrat – tudi performativne želje iščejo v nordijski glasbi. Avrora ali polarni sij je igra svetlobe, vidna ponoči, in je kot naravni pojav opisana v številnih mitih skandinavskih narodov, kjer ima nadnaraven pomen. Eden izmed njih razlaga, da je polarni sij odsev ščitov in oklepov polarnih bojevnic, znanih kot valkire, ki so v bitki kazale upanje preživelim.

»Carmence«, lahko bi jih poimenovali kar zborovske bojevnice, občinstvo – posedemo se ob robovih dvoranice Stolpa Škrlovec in tako osrednji prostor prepustimo pevkam – pričakajo bosih nog, sedeče z ugasnjenimi neonskimi svetilkami v rokah. Dogodek uvede glasba, ki jo je posebej za projekt pripravil Franco Ezequiel Páez, aranžer, skladatelj in pianist, ki je v Slovenijo prišel iz Buenos Airesa in trenutno dela v glasbenem centru Do Re Mi na Bledu, ki ga vodi umetniški vodja in dirigent zbora Primož Kerštanj. Njegova glasba tudi v nadaljevanju med seboj povezuje v projekt izbrane skladbe, ki jih v približno za šolsko uro dolgem koncertu izvede zbor.

Neonske svetilke gredo najprej k publiki, kasneje jih, kot prispodobo severnega sija, v performansu uporabljajo pevke in z njimi dodatno pričarajo mistično atmosfero. Tema v dvoranici sicer ponuja priložnost zapreti oči in poslušati izjemen zvok zbora, a bi s tem izgubili pomemben vtis, ki ga pevke ponujajo z različnimi postavitvami v prostoru, gibanjem telesa, ploskanjem, ustvarjanjem memov … Dvorana – osrednji prostor, stopnišče in balkon – je njihova, a hkrati tudi vseh nas v občinstvu. S pevkami, njihovimi glasovi in pojavnostjo se srečujemo iz oči v oči, kar daje občutek, da severni sij kot prispodobo ne le gledamo in poslušamo, ampak tudi čustveno doživljamo. Meje med zborom in občinstvom so zabrisane.

Zborovski program koncerta sicer sestavlja šest skladb avtorjev, ki vsi ne izhajajo iz Skandinavije, a je zbor v njih prepoznal nordijski pridih, ki pevke že od nekdaj privlači. Vendar pa skladbe Safari (Jan Magne Forde), Butterfly (Mia Makaroff, Anna-Mari Kähärä), Indodana (Michael Barrett, Ralf Schmitt), Spes (Mia Makaroff), Mil Harddach Wyt Na'r Rhosyn Gwyn (Islwyn Evans) in Njoktje (Frode Fjellheim), kot solistki nastopita Manca Zupan in Mateja Grašič, delujejo kot povezana celota, ki nas ob vmesni glasbi pri menjavah pevskih pozicij zadrži pri čutenju Aurore. Velja dodati, da je tudi jezikovni nabor skladb zelo širok, od angleščine, valižanščine, latinščine, laponščine pa vse do izmišljenega jezika. Dirigent Primož Kerštanj je suveren vodja pevskega »severnega sija«, hkrati pa deluje, kot da je v zboru zgolj prvi med enakimi. Tudi zato so Carmen manet vrhunske.

»Želimo ustvarjati izven zborovskih okvirov, spodbuditi drugačno dojemanje zborovske glasbe in ob tem biti zelo vključujoče s publiko, ki nam to omogoča. To se še nikoli ni tako jasno pokazalo kot prav med Auroro. S publiko smo iz oči v oči: 30 pevk in 45 poslušalcev. Vidiš ves spekter čustev – presenečene izraze, občudovanje, jok in ganjenost. V imenu vseh pevk lahko rečem, da se je Aurora tudi za nas izkazala za neprecenljivo izkušnjo,« je povedala ena izmed pevk Eva Bohinc, ki upa, da bodo koncert v prihodnje lahko še ponovili, tudi v Škrlovcu, ki je idealen tako v tehničnem smislu (za osvetlitev je poskrbel Gregor Jeraša, za zvok pa Jure Matoz, ki v projektu opravljata veliko delo) kot prostorsko, saj omogoča večnivojske postavitvi zbora.

Dolg aplavz po koncu koncerta je povedal veliko. Carmen manet ni zgolj zbor ženskih glasov, voljan in zmožen vsakršnih vokalnih avantur in sledenja visokoraslemu dirigentu, ki ve, kaj lahko dobi od svojega pevskega kolektiva, Carmen manet je doživetje. Kot zapisano v naslovu: bil je en tak poganski večer. Poslušali, gledali in občutili smo pevski sij, ki ga vsem zamudnikom ne gre spregledati, ko se bo ta spet pojavil.