Človek, ki ima rad življenje

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. junij 2022 / 10:49  

Mateja Pavliča je duhovniški poklic pred tremi leti pripeljal v Gorje, kjer služi kot župnik. Pred tem je njegovo pot zaznamovala dolžnost osebnega tajnika nadškofa Alojza Urana, nadškofa Antona Stresa in kardinala Franca Rodeta. Pavlič, ki je tudi doktor cerkvenega prava, je sicer skromen in ponižen človek, ki ima zelo rad življenje in ga še raje živi v vsej njegovi polnosti. In ravno polnost življenja je tisto, kar mu ponuja duhovniško poslanstvo.

Misel o duhovniški poti je Mateja Pavliča, po rodu Kranjčana, spremljala vse od prvega razreda osnovne šole dalje in je kljub viharjem mladosti ostala trdna, kar je bilo zanj dokaz, da je odziv klicu Boga prava odločitev. V duhovnika je bil posvečen leta 2004 v ljubljanski stolnici, njegovo novomašno slavje je potekalo v župniji sv. Kancijana v Kranju. Že v drugem letniku teološkega študija ga je pot vodila v Rim, kjer je na papeških univerzah študiral teologijo, kasneje še cerkveno pravo. Bil je osebni tajnik treh škofov: nadškofa Urana, nadškofa Stresa in kardinala Rodeta v Rimu. Pred zadolžitvijo tajnika je dve leti služil kot kaplan v župniji v Ribnici na Dolenjskem. »Znal sem italijansko, živel sem v nemško govorečem zavodu in morda je tudi znanje tujih jezikov pripomoglo k zadolžitvi tajnika,« je pojasnil in dodal: »Tisto, kar me najprej prešine ob misli na vse tri moje šefe, kot bi jim lahko dejal, je velika preprostost.«

Spominja se neštetih večerov, ko je z enim ali drugim sedel ob mizi in se v popolnoma domačem in sproščenem ozračju več ur pogovarjal. Njegova službena plat kot tajnik je segala od reševanja vsakovrstnih težav, ki pritičejo življenju v župniji, do koordinacije škofovih obveznosti in njegove javne vloge, ki jo ima pri sprejemanju predstavnikov diplomatskega zbora. »Škofova glavna skrb je skrb za življenje cerkve, pri tem je tajnik eden od tistih duhovnikov, ki zelo dobro pozna škofijo, tudi oddaljene župnije, do katerih sem včasih pot iskal z navigatorjem. S škofom sva se nekoč celo znašla na neznani gozdni poti, od koder nisva znala več naprej,« je dejal in dodal, da ga je delo s škofi naučilo zlasti ponižnosti. »Eden od mojih šefov mi je nekoč dejal: 'Škof mora biti najbolj ponižen človek v škofiji.' Biti ponižen in dostopen vsem ljudem – kljub bogatim izkušnjam in akademskim nazivom, temu skušam vselej slediti, saj je to za duhovnika, ki je nenehno v stiku z ljudmi, vse od rojstva do groba, izrednega pomena,« je poudaril in na vprašanje, kaj je glavna vloga duhovnika, odgovoril: »Ne gospodar vere niti nekdo, ki bi skušal ljudi usmerjati oziroma voditi, temveč sopotnik vere. V Petrovem pismu je zapisano, da smo mi služabniki vašega veselja, kar pomeni, da je duhovnik le služabnik veselja, ki ga nekdo doživlja, ko je veren in ko lahko svojo vero živi. Župnija je obenem podobna družini, župnik je kot neke vrste oče, ki skuša s svojim zgledom, z razlaganjem božje besede in s podeljevanjem zakramentov skrbeti za svoje župljane.«

Bogastvo duha in kultur

Pavlič je v Rimu preživel več kot četrtino svojega življenja, sprva kot študent, kasneje, med letoma 2011 in 2019, kot tajnik pri kardinalu Rodetu. »V Rim in Vatikan sem zaljubljen. Mesto predstavlja bogastvo duha in kultur, ki so se na tem mestu spajale in pustile svoje pečat,« je dodal. Kot tajnik kardinala je imel priložnost spoznavati cerkvene ljudi od blizu, srečal je papeža Benedikta XVI., gostili so različne sprejeme, dvakrat tudi predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. »Nasproti stanovanja v Vatikanu, kjer sva bivala s kardinalom Rodetom, je stanoval monsinjor, ki je štel krepko čez osemdeset let in je vedno znova potreboval mojo pomoč pri računalnikih,« nam je zaupal sogovornik. Kardinal Rode je v času svojega aktivnega delovanja pokrival področje redovnega življenja. Obiskovali so ga redovniki in redovnice, ki jih je na svetu več sto tisoč. »Na področju redovniškega življenja je izredna raznolikost, kar se vidi že po oblekah, idejah in domiselnosti. Spominjam se opatinje iz bližine mesta Frosinone v Italiji. Bila je drobna ženica, a polna energije. Njenemu samostanu, kjer je bilo precej ostarelih sestra, je grozilo zaprtje. Rešila ga je tako, da je z dovoljenjem kardinala Rodeta in s svojo domiselnostjo, pogumom in smelostjo v Mehiki ustanovila podružnico, kjer je izobrazila in vzgojila sestre Mehičanke, del njih je kasneje prišel v matični samostan v Italijo. Slišal sem tudi, da je nova opatinja samostana ravno ena od sestra iz Mehike,« je povedal.

Vatikan je spoznal kot precej sproščen kraj, kjer ni občutiti raznoterih teorij, ki mu jih pripisuje človeška domišljija. »Glavna skrb papeža in vseh, ki tam delujejo, je opravljanje naloge katoliške cerkve, torej posredovanje Kristusovega oznanila. Je pa res, da se včasih tudi v Vatikanu zgodijo stvari, ki sem jim človek lahko malce začudi. Trenutno prvič v zgodovini na vatikanskem civilnem sodišču poteka kazenski postopek proti kardinalu, ki je soodločal pri nakupu neke londonske stavbe. Nakup ni potekal transparentno in je povzročil škodo ekonomiji Vatikana,« nam je zaupal.

Iz Rima v Gorje

Iz Rima je Pavliča pot vodila v Zgornje Gorje, kjer od leta 2019 službuje kot župnik v župniji Gorje. »Gorje so zanimiv kraj, poln naravnih, zgodovinskih in kulturnih lepot. Morda se mu pozna, da leži pod gorami, kjer ljudi že samo okolje nekoliko brusi, zato si je treba pridobiti njihovo zaupanje. Izkazalo se je, da je veliko Gorjancev pripravljenih narediti veliko dobrega za skupnost, k čemur tudi sam stremim – da del osebne energije in časa namenim skupnemu dobremu. Tudi z županom Petrom Torkarjem si večkrat izmenjava gostoljubnost, on zelo dobro peče kruh in pice, sam ga povabim na gostijo italijanskih jedi, ki so mi zelo blizu,« je dejal.

Ob začetku konflikta v Ukrajini je začutil notranji imperativ, da ponudi prostor ukrajinskim beguncem, ki bi potrebovali zavetje in pomoč. »Ta potreba po nudenju pomoči beguncem verjetno izhaja tudi iz zgodovine moje družine. Mojega starega očeta, ki je bil profesor slovenščine na kranjski gimnaziji, so namreč nemški okupatorji na začetku druge svetovne vojne izgnali v Srbijo, kjer je bil kot begunec s strani domačinov deležen velike skrbi in pozornosti,« je povedal Pavlič, ki je deset dni po začetku vojne v gorjansko župnišče sprejel petčlansko družino, mamo z dvema otrokoma in njena starša. »Ob prihodu so dejali, da bodo ostali le dva meseca, odvrnil sem jim, da so lahko tu tudi eno leto, če bo treba. Pred kratkim mi je gospod Edvard, ki sicer ni veren, dejal: vam je pa najbrž sam Bog povedal, da bomo tu ostali dlje kot le dva meseca,« je bila ena izmed Pavličevih anekdot.

Ničnost zakonskih zvez

Pavlič deluje tudi kot cerkveni pravnik v nadškofiji Ljubljana, in sicer v vlogi predsednika cerkvenega sodišča. Kot je pojasnil, se ukvarjajo zlasti s postopki za ugotavljanje ničnosti zakonskih zvez. »Gre za primere, ko neka zakonska zveza razpade in je eden od zakoncev prepričan, da zveza ni bila v skladu s krščanskimi zakoni. V cerkvenih postopkih, kjer sicer ni materialnih dokazov, temveč dokazovanje temelji na pričanju in izjavah zakoncev, njunih sorodnikov in prijateljev, preiskujemo, ali je zakon v resnici zaživel tako, kot mora, torej ali se moški in ženska drug drugemu izročita, podarita in sprejmeta kot osebi, ali je med njima zaupanje, medsebojno spoštovanje in skrb v sreči in nesreči, bolezni in zdravju. Ugotavljamo tudi odprtost za življenje, ali sta pripravljena sprejemati otroke, in če eden od zakoncev ni, je zakon po naših merilih neveljaven. Razlogi za ničnost zakonske zveze so lahko tudi nesprejemanje novega položaja kot mož ali kot žena ali izključevanje zvestobe. Obravnavali smo primer, ko je imela žena v času poroke razmerje z drugim moškim, kar pomeni, da ni sprejela enosti, in tak zakon smo prepoznali kot neveljaven,« je dejal in dodal, da letno obravnavajo približno 45 primerov, od tega se jih približno osemdeset odstotkov prepozna kot neveljavne.

Lani petkrat na Triglavu

Matej Pavlič pravi, da je človek, ki ima izredno rad življenje in ga še raje polno živi. Kot duhovnik, ki ima nenehen stik z živo skupnostjo in življenjem v vseh njegovih oblikah, lahko živi v polni meri. Hkrati ima kot sodnik na cerkvenem sodišču vpogled v človekovo globino in v skrivnosti, ki jih posameznik morda desetletja nosi v sebi. »Vpogled v človekovo dušo mi je izredno dragocen, saj poglablja moj pogled na življenje,« je poudaril. Blizu so mu tudi gore, lani je bil petkrat na Triglavu. Obenem je človek, ki se rad srečuje, se pogovarja, kuha in bere. Pravkar je posegel po zadnjem Jančarjevem romanu Ob nastanku sveta. Blizu mu je zgodovina, ki mu odkriva svet preteklosti in mu pomaga razumeti sedanjost. Ni potovalni duh, ki bi ga gnalo v daljne kraje, a je med službovanjem pri kardinalu Rodetu obiskal Brazilijo, velik del Evrope, mesec dni je deloval kot duhovnik v eni od župnij v bližini mesta New York. »Nepozaben je bil obisk Švedske, kamor je bil kardinal Rode povabljen na tamkajšnje srečanje Slovencev. Bilo je konec maja, ko v tistih krajih praktično ni noči, traja le dve uri. Spomnim se večera, ko je bilo sonce tik nad obzorjem, a je hkrati že padel polmrak, v daljavi so odmevali zvoki losa. To doživetje je bilo čarobno in verjamem, da ravno v takem okolju nastajajo skrivnostne pripovedke in sage,« je povedal Pavlič.

Čeprav je bila duhovniška pot vselej na prvem mestu, je imel Pavlič veliko želja. »Zelo rad kuham, zato sem razmišljal tudi o kuharski karieri, izredno rad sem imel naravoslovne predmete, bil sem eden bolj zavzetih članov biološkega krožka na Osnovni šoli Simona Jenka v Kranju, in če ne bi bil duhovnik, bi bil danes verjetno zdravnik,« je sklenil.