DNK in očetovstvo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 2. junij 2022 / 11:12  

Julijina mama je bila stara petnajst let, ko jo je rodila. Kdo točno je bil oče, ni znala povedati. Zmeraj, ko je prišla iz šole, je bila polna podplutb, nikoli pa ni upala ali hotela izdati, kdo se je znašal nad njo.

»Družina, v kateri je odraščala mama, je bila zelo zanimiva. Dvanajst se jih je drenjalo na komaj kaj prostora: starši, stari starši, samska teta in sedem otrok. Moja mama je bila tretja po starosti,« pripoveduje Julija.

»Ukvarjali so se malo s kmetijstvom, možje so bili po potrebi zidarji, mizarji, električarji. Teta in babica sta bili kuharici, prababica pa nikoli ni kaj prida delala. Kot nevesta je prišla iz mesta, imela je tri leve roke, ves čas je tudi nergala in se pritoževala. Praded jo je imel zelo rad. Čeprav od nje ni bilo nobene koristi, jo je nosil po rokah.«

Julija se je rodila konec maja. Žalostno je bilo to, da nihče ni opazil, da je bila njena mama noseča. Morda zato, ker je bila malo bolj debelušna? Kdo ve. Nekega jutra, ko bi morala iti v šolo, so se začeli popadki. Začela je kričati, ko ji je odtekla voda. V strahu, da se je zgodilo nekaj groznega, se je, ko je lezla s peči, kjer je spala, spotaknila in telebnila na tla. Še sama ni vedela, kako nerodno je padla. Panično od strahu in bolečin jo je našla teta, ki je takoj vedela, koliko je ura.

»Mama seveda tisti dan ni šla k pouku. Rojevanje se je zavleklo pozno v večer. Ni in ni šlo. Četudi je bila precej močna, je bila v bistvu še nerazvit otrok. Okoli desetih so – in to zelo neradi – poklicali zdravnika, ki je takoj prišel. Če ga ne bi bilo, kdo ve, ali bi z mamo sploh preživeli ...« razlaga Julija.

Kako je, če otrok rodi otroka? Bolje, da ne veste. Sploh, če je ta otrok malo bolj počasen, vase zaprt, nedružaben, v šoli in tudi doma odrinjen na rob.

»Novica, da sem prijokala na svet, se je kot blisk razširila po vasi. Ljudje so se zgražali, obtoževali šolo in moje domače, da so sokrivi. A kako bi bili, če mama ni vedela, kdo je legel nanjo in me spočel? Šele v porodnišnici, kamor so jo odpeljali takoj po mojem rojstvu, so nekako izvlekli iz nje, da se je na 'ta način' igrala z marsikom. Včasih z vrstniki, ki so si nabirali spolne izkušnje, včasih s starejšimi, tudi poročenimi moškimi. 'Igrice' so ji bile všeč in jih je, tako so povedali, kdaj pa kdaj celo sama poiskala. Ko sem odraščala, so budno spremljali, komu bom podobna. Kakšno razočaranje, ko tega, čigava bi lahko bila, niso mogli ugotoviti. Edino spoznanje, do katerega so se dokopali, je bilo, da me je 'naredil' nekdo, ki je bil študiran. Namreč: bila sem strašno dobra v matematiki! Menda so se še učitelji bali mojega znanja!«

Julijino otroštvo je bilo lepo. Igrala se je s teto in stricem, ki sta bila približno njenih let. Vzgajala jo je stara mama. Njena mama je bila otročja in nedorasla, pojma ni imela, kako naj ravna z otrokom! Ko je bila Julija stara štiri leta, se je mama poročila. Po tistem sta izgubili stike in sta se le redkokdaj videli.

»Življenje pod našo streho je bilo res zelo hrupno, brez vsake zasebnosti, ki bi mi kasneje, ko sem bila že srednješolka, zelo prav prišla. Vsak, ki je imel pet minut časa, me je po svoje in na precej zamorjen način poučeval o strahotah, ki jih s seboj prinaša spolnost. Kaj vse so mi rekli! Vem, da dobronamerno, v strahu, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega, kot se je mami! Bila sem že v prvem letniku fakultete, ko sem si dovolila priznati, da so mi všeč fantje. A samo od daleč, nič drugega! Da bi se me kdo od njih dotaknil?! Niti pod razno! Žal pa je bila moja prva ljubezenska zgodba bolj kot ne žalostna, z zelo neprijetnim koncem. V Matevža sem se pa res zaljubila! Tudi 'mečkala' sva se že, ko enkrat nanese beseda na mojo družino, mamo, odraščanje. Povedala sem mu tudi, v kakšnih okoliščinah sem bila spočeta. Ne vem sicer, kaj točno se je takrat dogajalo v njegovi glavi, a moje besede so ga šokirale. Zelo se je ohladil in malo pred božičem me je tudi pustil. Po svoje se mu je to tudi maščevalo. Jaz sem naredila letnik s samimi desetkami, on pa ne. Manjkala mu je moja pomoč pri študiju …

V tretjem letniku me je doletela še ena nesreča: umrla je 'mama', pravzaprav stara mama. Imela sem jo zelo rada, smrt me je pretresla in me spravila na kolena. Mojemu takratnemu psihičnemu stanju bi danes rekli depresija, takrat pa mi je zdravnica zgolj dejala, da so mi 'mičkeno popustili živci'. Kmalu sem se pobrala, morda prav zato, ker zaradi bolezni, ki me je skoraj posrkala vase, nisem zganjala panike? Zelo sem se bala za 'očeta' (deda). Vsak petek sem sedla na vlak in se odpeljala domov. Na srečo je bil pametnejši od mene in mi je rekel, da bo, ne glede na moje obiske, živel točno toliko časa, kot mu je namenjeno.

Čez tri leta, ko sem se prijavila na razpis za doktorskega študenta – asistenta na fakulteti, kjer sem diplomirala, sem nekoč na vajah trčila v študenta, ki me je že v prvem trenutku zelo očaral. Oba sva imela sprednja sekalca precej postrani. Ko smo nekoč, po predavanjih, še malo postali in poklepetali, je povedal, da tudi on ne pozna očeta. Ta pripomba je naju zbližala. Ne vem, ali je pri nas že obstajal inštitut za DNK raziskave, spominjam se, da sva šla v času, ko sem predavala na Dunaju, bolj za šalo kot zares tja tudi na teste. Seveda se je izkazalo, da nisva bila v sorodu, hvala Bogu. Čeprav sem bila od njega šest let starejša, sva se poročila. Potomcem sva se zavestno odrekla.

Nadaljevanje zgodbe je bilo potem bolj kot ne dolgočasno. Vse, kar lahko rečem o nama, je, da živiva dokaj srečno, imava drug drugega, uživam v poklicu, ki zame ni le delo, je tudi poslanstvo.

Za konec bi raje povedala nekaj o pravi mami. Poročila se je s precej starejšim moškim, v zakonu so se jima rodili trije otroci. Odraščali so precej samorastniško, saj mama ni sposobna, da bi zanje skrbela tako, kot bi morala. Na srečo so bili njegovi starši še živi, da so veliko pomagali. Žal so vsi trije polbrati bolj po mami kot po očetu. Bojim se, da jih – preproste, kot so – ne čaka v življenju nič dobrega. Je pa seks mami še zmeraj zelo všeč. Če kdaj za kakšen teden izgine, ji mož tega ne očita. Njegovo razumevanje spoštujem, četudi ga ne razumem.«

(Konec)