Potem sem kupila tisto hišo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 25. maj 2022 / 15:16  

Trenutki, ko izginejo predsodki, 2. del

»Ko je bilo enkrat konec nastopa, so se obnašali kot zmešani. S svojimi rokami so grabili po meni, se me želeli dotikati in me prijemati za prsi. Tega jim nisem dovolila, zapustila sem sobo in šla pod prho, tako sem se gnusila sama sebi.«

Vmes, v trenutkih predaha, sem Malči povedala, da njena zgodba ni nič posebnega. Da sem o podobnih izkušnjah že slišala in o njih tudi pisala. Povedala sem ji, da poznam tudi zakonca, ki se dokaj uspešno ukvarjata s prastaro obrtjo še v tretjem življenjskem obdobju. Sovaščani ju malo opravljajo, a njun svet se zaradi tega še ni in se ne bo podrl.

Malči je mojo »tolažbo« zelo dobro razumela, a je ni sprejela.

»Sramu zaradi dejanj, ki jih v nepremišljenosti ali v stiski naredimo, se ne da utišati. Dobro se zavedam, da je 'negovalk', kot sem bila jaz, veliko. Pa da delajo 'umazanije' za veliko manj denarja, kot sem jih delala jaz. Sem in tja jih za nekaj časa pozabim, živim normalno, dokler se ta prekleta vest spet ne oglasi,« je nadaljevala.

Po treh letih, ko je gospod, ki ga je tako in drugače negovala, umrl, ji je njegova hčerka hitro našla drugega. Sprva se je Malči želela vrniti domov, a ko je pomislila, da bi lahko z dodatnim zaslužkom pomagala sinu, ki se je medtem poročil in pričakoval prvega otroka, je sprejela ponudbo. Razlogi, da se ne vrne domov, so bili tudi praktični: v stanovanju zanjo hočeš nočeš ne bi bilo prostora.

»Ludovico ni bil tako premožen kot Livio. Bil pa je tudi precej skop in za vsak evro sem morala barantati z njim. Ker je zaradi številnih bolezni jedel le dietno hrano, sem najprej opravila kuharski tečaj, da sem mu sploh lahko kuhala. Živel je v prostorni hiši, ki jo je s časom nameraval prodati in se preseliti v hospic, k nunam. Sporazumevala sva se le v italijanščini, ki sem jo že za silo obvladala. Ni mi bilo hudo, saj je večino dneva prespal. Žal pa je imel prijateljico, Judito, ki je bila po eni strani name zelo ljubosumna, po drugi strani pa se me je vsakič, ko je prišla blizu, nespodobno dotikala. »To, da si te je poželela, ti mora biti v čast,« mi je prostodušno razložil Ludovico. Nisem si mogla pomagati, a ženski dotiki so se mi čisto zares gnusili. To sem tudi na glas povedala. A ker mu je prijateljica pomenila več kot jaz, sem ga morala po 14 mesecih zapustiti. In to čez noč. Bilo mi je žal, saj je bil okoli njegove vile zelo lep vrt, kjer sem se v prostih urah rada sprehajala, a če je usoda tako hotela, se ji nisem mogla zoperstavljati.

Nekaj naslednjih mesecev sem bila potem vnukova varuška, mladima dvema sem kuhala in skrbela, da je bil hladilnik vedno poln. Zdelo se jima je samo po sebi umevno, da vse plačujem. To mi ni bilo všeč in sem sinu tudi povedala. Besede mi je zelo zameril. Očitno si je predstavljal, da če sem se trideset let žrtvovala zanj, da se bom še za snaho in vnuka. Pa bi se, verjemite, če ne bi oba zaslužila vsaj desetkrat toliko, kot je znesla moja pokojnina. Začela sem mrzlično iskati novo stanovanje. Potem pa mi je moja ginekologinja, ki je vedela, kaj sem počela v Trstu, povedala, da njeni prijatelji iščejo pomoč za svojo nepokretno mamo.

Šok! Če bi sprejela ponudbo, bi se morala preseliti na drugi konec Slovenije. Ob misli, da bom zato daleč stran od vnuka, sem že mislila zavrniti. A še isti večer mi je potem snaha očitala, da zaradi mene ni mogla oprati svojih stvari. In to v mojem pralnem stroju! Ki sem ga jaz kupila! Naslednji dan sem še zadnjič objela vnuka, napolnila dve potovalki in se poslovila od sina. Videlo se mu je, da mu je hudo, a kaj sem hotela? Trije tako različni, kot smo bili, bi se pod isto streho nekega lepega dne še potolkli.

Življenje z Manico je bilo nekaj najlepšega, kar sem doživela v življenju. Bila je preprosta, mila, a zelo načitana ženska. Njen mož je bil zdravnik, ona je bila doma gospodinja. Do nje je bil zelo grd, vzvišen, nenehno jo je poniževal. Ker je bila brez izobrazbe, v njegovih očeh ni bila nič vredna. Trikrat je rodila, prvi otrok je umrl. Zakaj, ni točno vedela, razumela sem le, da so pri porodu nastopili zapleti, zato se je otroček s popkovino, zavito okoli vratu, zadušil. Hčerki sta šli po očetovih stopinjah, k mami sta se zelo poredko vračali. Čez nekaj časa, ko sva se s sinom pobotala, sem včasih vzela k sebi tudi vnuka. Manica ni imela nič proti.

Ko se ji je zazdelo, da ne bo več dolgo, me je vprašala, ali bi kupila njeno hišo. Zmajala sem z glavo. Dobila jo boš zelo ugodno, mi je rekla. Postrgala sem svoje prihranke, poklicala je prijateljico, ki je bila notarka, in po dobrem mesecu, ko so bile urejene vse formalnosti, je bila hiša moja. Nisem mogla verjeti! Nenehno sem jokala od sreče!

Ko je umirala, sem poklicala obe hčerki, a sta prišli šele takrat, ko so pogrebniki mamo že odpeljali. 'Kdaj se boste izselili?' me je vprašala starejša od njiju. Noge so se mi začele tresti od strahu, ko sem povedala, da se ne bom, da je hiša moja. Da sem jo kupila. Tega, kar se je usulo iz njunih ust, ne bom opisovala, ker papir ne bi prenesel. Sledili so meseci nočnih mor, ko sta želeli izpodbijati prodajo, češ da sem opravilno nesposobno žensko ogoljufala. Na veliko srečo je za verodostojnost prodaje pričala notarka, ki je hkrati tudi jamčila, da je vse potekalo tako, kot je moralo. Kljub temu pa ur, ki sem jih preživela na sodišču, ne bom pozabila. Nekaterim ljudem ne pomagajo ne titule ne izobrazba in ne ugled v družbi. Raje sem preprosta ženska, a z vestjo, ki me nenehno opominja, kaj je prav in kaj narobe.

V hiši sem, to lahko sama vidiš, pustila vse tako, kot je nekoč bilo. Vsaka slika, vsaka drobnarija me spominja na mojo dobrotnico. Adaptirala sem le kopalnico in dve sobi, v katerih prespi sinova družina, kadar me obiščejo.

Tukaj, kjer danes živim, me poznajo kot prostovoljko, pomagam predvsem tam, kjer drugi ne zmorejo. Žal se nekaterim starejši ljudje, ki ne zadržujejo ne vode ne blata, gnusijo. Meni se ne.«

(Konec)