V predstavi Za vse sem sama kot mama Marija / Foto: Aleš Košir

Mama, ki ni za vse sama

Mateja Mlačnik s Sela pri Žirovnici je na nedavnem festivalu komedije v Pekrah prejela priznanje komedijantka festivala za vlogo mame Marije v predstavi Za vse sem sama v izvedbi Gledališča Toneta Čufarja Jesenice. Mateja je sicer defektologinja, ki dela kot učiteljica na osnovni šoli s prilagojenim programom. Je mama trinajstletnega Luka in sedemnajstletne Lane, njen mož Frenk pa kljub slepoti skrbi, da Mateja ni »mama, ki je za vse sama« ...

»Kakšne druge dinamike, kot je ta, ki jo živimo, niti ne poznam. Tudi nimam občutka, da smo zaradi Frenkove slepote za kaj prikrajšani. Edino avto vedno vozim jaz.« (smeh)

Kako je sploh prišlo do tega, da ste dobili vlogo Marije? Če prav vem, ste vskočili po sili razmer?

Direktorica Gledališča Toneta Čufarja Jesenice Branka Smole je prosila Miho Mazzinija, da bi napisal predstavo prav za njihove igralce. Nastal je tekst Za vse sem sama in prvotno je bila vloga predvidena za Miro Bolte, ki pa jo je bila zaradi bolezni prisiljena vrniti. Tako so me klicali in mi poslali tekst. Na Jesenicah sem igrala, preden sem rodila Lano, torej pred več kot osemnajstimi leti, potem pa sem si vzela premor, saj nisem želela puščati majhnih otrok nekajkrat tedensko zvečer doma. Tako sem vedno odklonila, ko so me klicali za kakšno vlogo. Zdaj pa se mi je zdelo, da je pravi čas, da spet stopim na oder. Luka je star trinajst let in je zelo samostojen, Lana bo stara osemnajst in je med tednom v Avstriji v šoli, pa sem si rekla: OK, grem pa igrat.

Pa ste se v vlogi mame Marije našli?

Že sam tekst je zabaven, smešen, režiser Alen Jelen pa je dodal še nekaj situacijske komike, tako da je vlogo še popestril. V predstavi igram slovensko mamo, ki do onemoglosti skrbi za vse svoje, v njej so parodije na aktualne dogodke, na zdravstvo, vardo, na to, kako smo Slovenci dobrodelen narod ... Gre za preprosto, zabavno predstavo, ki je večini ljudi všeč. Jaz pa rada poslušam aplavz ... (smeh)

Niste pa samo amaterska igralka, temveč ste tudi režiserka.

Ko sem bila stara šestnajst let, sem na Breznici začela delati krajše predstave za Miklavža, materinski dan ... Izbrala sem igralce, našla tekst. Potem sem se začela tudi izobraževati na tem področju, začela obiskovati seminarje in tako sem režirala tudi nekaj celovečernih predstav. Kasneje smo ustanovili Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh. Študirala sem defektologijo in kot prostovoljka delala na taborih za slepe in slabovidne, kjer smo imeli gledališko delavnico za slepe. Iz tega je izšlo gledališče, moja zadnja predstava so bili Slepci. Sem pa obdržala Škratovanja na Breznici, to je otroška matineja s škratki in gostujočimi predstavami enkrat na mesec. Ob službi in družini je težko aktivno delati v gledališču. Če režiraš predstavo, je to tako, kot bi imel še eno službo.

Sicer pa delate kot učiteljica na Osnovni šoli Poldeta Stražišarja, kajne?

Tako je, zaposlila sem se takoj po končani fakulteti, zdaj bo od tega že 25 let. Na šoli izvajamo tri programe: nižji izobrazbeni standard, mobilno službo in posebni program. Delala sem na vseh treh, zdaj sem v posebnem programu, kjer imam najstarejšo skupino učencev, ki se pripravljajo na delo v Varstveno-delovnem centru.

Pa vam je izziv delati z otroki s posebnimi potrebami?

Rekla bi, da mi je to nekaj povsem vsakdanjega. Učenci se mi zdijo izjemno zanimivi, saj nikoli ne veš, kako točno potekajo stvari v njihovem umu. Kako denimo pri nekem dislektiku vsi vidimo B, on pa ga ne vidi … In pri vsakem je malo drugače, ni tako, kot prebereš v literaturi. Ali pa osebe z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju, s katerimi delam zdaj, pri njih so vedno kakšne res zabavne situacije. Svoje delo opravljam z veseljem in vsak dan grem rada v službo. Edina težava, ki jo imam, je, da zjutraj težko vstanem (smeh) … Imam tudi krasne sodelavke; če sem jaz malo manj za telovadbo, je kakšna druga bolj. Jaz sem bolj za kulturo in tako se lepo dopolnjujemo.

V sebi imate očitno tudi čut za soljudi. Ste že od nekdaj vedeli, da želite delati z ljudmi, jim pomagati?

Mislim, da to izvira iz moje družine. Spominjam se, ko sem kot študentka delala na taboru za slepe in sta prišla na obisk moja mama in oče. Na taboru sta spoznala enega od udeležencev iz Ljutomera, za katerega sta ugotovila, da živi v slabih razmerah. Tako smo se usedli v avto in šli pogledat, kje in kako živi, zatem pa sta organizirala akcijo, pripeljala cel kombi ljudi in smo temu gospodu popravili celo hišo. V sebi imam, da sem bolj izpolnjena, če kaj naredim na druge. Zdaj v času korone mi je bilo grozno biti ves čas doma in nič pomagati ... Sem rekla, vsaj kri moram darovati ... In prav na humanitarnem področju želim še kaj narediti v prihodnje.

Tudi moža Frenka ste spoznali na taboru za slepe. Kako je na dinamiko vašega družinskega življenja vplivalo dejstvo, da je slep?

Ko sva se spoznala, sem bila stara dvajset let, Frenk je sedem let starejši. Kakšne druge dinamike, kot je ta, ki jo živimo, niti ne poznam. Mislim, da sta otroka ponosna na Frenka, nikoli nisem opazila, da bi kdo od njiju skrival očetovo slepoto, vedno je šel tudi v osnovno šolo, v razred, da so ga spoznali sošolci, in vsi jemljejo slepoto kot nekaj normalnega. Tudi nimam občutka, da smo zaradi Frenkove slepote za kaj prikrajšani. Edino avto vedno vozim jaz. (smeh)

Marija v predstavi podpira tri vogale v hiši in velikokrat še četrtega. Kaj pa Mateja?

Imam srečo, da mi ni treba podpirati treh vogalov. Moški so sicer že po naravi takšni, da malo kasneje opazijo, da je treba kaj narediti. Ampak Frenk veliko gospodinjskih opravil prevzame nase, pospravlja, pomiva, tudi pere perilo, s tem da mu ga z Lano razporediva po barvah. Edino kuha ne, za razliko od svojih dveh bratov, kar je velik manko. (smeh) Na srečo zdaj kuha že Lana, in to celo bolje od mene.

Mama Marija v predstavi piše tudi seminarske naloge za otroke. Glede na to, da pravite, da sta Luka in Lana zelo samostojna, tega verjetno ne počnete?

Ne. (smeh) Ampak moram priznati, da me je včasih zamikalo, da bi na kakšnem plakatu, ki sta ga delala za šolo, kaj popravila. (smeh)

Giuseppe v predstavi Marijo odpelje v San Remo, kam pa bi bilo treba peljati Matejo, da bi si napolnila dušo?

V hišico ob potoku na robu gozda ... Ampak tam bi kar živela. Kot v pravljici o Janku in Metki. Okrog in okrog pa bi bilo polno skulptur in mozaikov.

Ki jih ustvarjate sami, kajne?

Najraje ustvarjam in zelo rada se učim različnih stvari. Vsake toliko grem na kak tečaj in se naučim nove tehnike. Nekaj časa sem slikala, potem kvačkala, v času korone sem izdelovala mozaike. Rada ustvarjam in delam z rokami. Take talente sem prinesla na svet in se mi zdi fino, da sem jih našla.

Nauk predstave je, da za lepe stvari in spremembe v življenju ni nikoli prepozno. Se strinjate?

To je bistvo. Na koncu Marija reče: »Zdaj je pa čas, da življenje vzamem v svoje roke. Nikoli ni prepozno!« Sname predpasnik, ga da sinu in reče možu: »Pojdiva!«

Oddajte svoj komentar

Kranj 15°

pretežno jasno
vlažnost: 82 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

12/24

torek

10/28

sreda

13/29

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

RAZSTAVE / Radovljica, 1. julij 2022

Monologi 1969–2019

PREDAVANJA / Visoko, 1. julij 2022

Franja Tavčar osebno

IZLETI / Kranj, 2. julij 2022

Iz Lepene do Krnskega jezera

PRIREDITVE / Bistrica pri Tržiču, 2. julij 2022

Sladoledni dan v Bistrici

PRIREDITVE / Šenčur, 2. julij 2022

Srečanje godb v Šenčurju

PREDAVANJA / Gorenjska, 2. julij 2022

O pisatelju Orhanu Pamuku

GLASBA / Vrba, 2. julij 2022

Prešerna noč z Aleksandrom Mežkom

IZLETI / Cerklje, 5. julij 2022

Izlet na Krvavec

 

 
 

 

 
 
 

Slavnostno odprli kolesarsko stezo / 12:52, 1. julij

Mega projekt. 2km kolesarske steze. Ni kaj. Skromnost je lepa čednost.

Tudi v Radovljici višje cene za pomoč na domu / 21:15, 30. junij

Bo kdaj na Bledu za Blejce kakšen dom starejših občanov? A so tam samo za draga stanovanja .... ? Pa Občini Gorje, Bohn tudi brez ! Namreč,...

Participativni proračun ostaja / 19:08, 30. junij

Kako je z zakloniščem v Gradnikovi? Namreč, ga ni več. Tam je lep blok, z lepimi novimi stanovanji ? Se je to res lahko zgodilo? Ali v zemlj...

O izzivih, ki so pred nami / 16:40, 30. junij

V naši državi sami ustvarimo 85% elektrike, 15% pa jo uvozimo, zato ni prav nobenega vzroka, da se podraži. Na naše proizvajalce elektrike n...

O izzivih, ki so pred nami / 18:17, 28. junij

Primož: ej Pavle, a si že slišal, da bodo na GEN-I kmalu popravili cenike za elektriko ?

Wojciechowski: ma, sam da ne bodo podražil.

O izzivih, ki so pred nami / 10:52, 28. junij

TEŠ bo še dolgo kuril lignit. Upam, da ga nekoč predelajo na biomaso, kot recimo delajo v Angliji. Verjetnost je majhna, ker bomo gradili na...

Od danes goriva spet dražja / 09:32, 28. junij

Sestra v ambulanti kliče bolnike: "GOLOB, Medved, Čuk, Tič, Volk ?" Eden od pacientov se oglasi: "Sestra, kdaj bomo pa ljudje prišli na vrst...