Imam vse, a nimam nič

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 12. maj 2022 / 09:03  

Ženske izbirajo z očmi, ne s srcem, 2. del

Evgenove sestre, ki so se že pomožile, so domov bolj poredko prihajale. Mirica jim je šla na živce, hkrati pa se jim ni zdelo prav, da je kmetijo z žago vred podedoval brat. Bolj ko jih je mama prepričevala, da je po prastarih zakonih edino prav, bolj so postajale sovražne.

»Potem so nekje slišale, da se Mirica na skrivaj sestaja s stricem. S tistim, ki je posredoval, da sva sploh prišla skupaj. S tistim, ki mi je posodil denar za njen avto po oderuških obrestih! Zdelo se mi je smešno. Bil je že v letih, še malo starejši od mame. Ne more se mlada ženska dobivati s starcem, sem si govoril. Žal se je točno to dogajalo. Pa ne bi niti verjel, če ga ne bi tudi hčerka sem in tja omenjala, češ stric je naju z mamo peljal na torto, na kavo, na kokto, celo v kino, na dopoldansko matinejo. Kako je mogoče, če pa se ji je zdel seks z menoj odvraten?! Potem sem jo le vprašal, ali je v babjih čenčah kaj resnice. Pogledala me je v oči in rekla, da je. Samo to in nič drugega. Šele naslednji dan je dodala, da če mi ni kaj prav, se bo pa ločila. A potem bo polovico imetja njenega. Zaradi teh besed nisem mogel spati. Ločitve ji pa nisem več omenjal.

Še to moram povedati: zaradi žalitev, ki sem jih bil kot otrok deležen, sem ob poroki prevzel ženin priimek. Vsi sorodniki in tudi sovaščani so se mi zaradi tega smejali, a ko nisem bil več ''Konjar'', sem se bolje počutil.

Čeprav se je Mirica najmanj trikrat tedensko sestajala s stricem, njena pridnost ni čisto nič popustila. Toliko časa me je nagovarjala, naj posodobimo žago, da sem ji ustregel. Lahko sem zaposlil še enega delavca. Dela smo imeli vrh glave. Hrepenel pa sem po ženski, z revijo Kaj nisem bil najbolj zadovoljen.

Ko se je hčerka vpisala na srednjo šolo v Kranju, sem postal zelo osamljen. Mama in oče sta se postarala, eden je bil večja tečnoba kot drugi. Življenje mi je teklo med njunim nerganjem in obtožbami ter Miričinim molkom. Kar se je sestajala s stricem, je še manj govorila kot prej.

Tudi mama ni več zmogla skrbeti za tujske sobe, dal sem oglas v časopis. Dolgo ni bilo odziva, potem pa se je le našla neka mlajša upokojenka Milojka iz okolice Radovljice. Bila je ogromna ženska, tako po kilogramih kot po velikosti. Sprva je prihajala po potrebi, čez tri leta, po moževi smrti, pa se je k nam kar preselila. Edina težava je bila, da se z Mirico nista marali. A ker ni bilo druge rešitve, se je tudi žena sprijaznila, da jo bo prenašala. Kadar ni bilo gostov, je skrbela za mamo, pletla, šivala, občasno je izdelovala rože iz krep papirja. Mama ji je posodila nekaj denarja, da si je lahko kupila peč za peko keramike. Ženski sta v stari hiši živeli svoje življenje, midva z Mirico pa v novi hiši svoje.

Po operaciji dimeljske kile sem moral nekaj tednov počivati. Namesto mene je poprijel za delo stric. Solze so mi prišle v oči, ko sem ju gledal skozi okno. Ves čas mu je prinašala pijačo, tudi smejala se mu je. Meni se ni nikoli. Nekoč mi je Milojka postregla s krhkimi flancati, ki so ostali po odhodu Italijanov. 'Če se ti kaj zgodi, bo pa stric zagospodaril,' mi je še rekla. Bilo mi je nerodno. Ustrašil sem se, da ženska ve, kakšni so moji odnosi z Mirico.

Začel sem razmišljati, bi bilo pri nas kaj drugače, če se ne bi skrivali drug pred drugim. Mama bi lahko priznala, da je naredila veliko napako, ker je vse premoženje prepisala name in posredno na Mirico. Če bi kakšno malenkost dobile tudi sestre, bi jo obiskovale in ne bi bila tako osamljena. Jaz bi lahko povedal, da naju z ženo druži le denar in poročni list. Žal smo se vsi obnašali, kot da je v družini vse, kot mora biti, da smo zadovoljni, da nam nič ne manjka. Pa tako prekleto osamljen sem bil, da ne morem povedati!

Tudi hčerka se je raje zadrževala pri moji mami in Milojki kot doma. Žena se tako in tako ni dosti menila zanjo, zame pa je rekla, da samo jamram, da sem preveč črnogled. Bila je še premlada, da bi ji razložil, v kakšnem zakonu živim.

Na hčerkino maturo sva šla oba z ženo. Bilo je prelepo. Katarina je bila kot kraljica. Ko sem jo gledal, ko je plesala s svojim fantom, sem se spraševal, ali je res moja hči ali se mi samo sanja. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je hčerka prišla pome, da sva zaplesala. Bilo je prelepo. Iskreno me je objela, ni je bilo sram, četudi je bila za eno glavo višja od mene. Vzljubil sem tudi njenega fanta, žal sta se nekaj let kasneje razšla. Menda zato, ker ni hotel imeti otrok. Njegov brat je bil downovček, pa se je bal, da bi se takšen rodil tudi njemu.

Po smrti staršev, najprej je umrl oče, tri mesece za njim še mama, sem se preselil v staro hišo. Moja žena Mirica pa je vsem na očeh zaživela s stricem. A ker je bil že star, nihče ni niti pomislil, da kaj imata. Tudi meni se zdi, da ju je bolj povezovala duhovnost kot telesnost. In denar, ki ga ni imel malo!

Žaga je vse bolj prehajala v njune roke, krav mlekaric že dolgo ni bilo več v hlevu, na travniku se je paslo le nekaj goveda, ki smo ga potem prodali za meso. Na zunaj smo bili še zmeraj zgledna, zelo delovna družina, na znotraj pa gnila 'do fundamenta'. Še dobro, da nam vsaj gostov ni manjkalo. Je pa res, da so z leti postajali vedno bolj zahtevni. Zato sem s težkim srcem financiral obnovo tujskih sob, na novo smo zgradili dve kopalnici. Ko se mi je rodil prvi vnuk, me je hčerka povabila, naj grem z njeno družinico na morje. Ne boste verjeli, prvič sem ga videl od blizu! Z vnukom v vozičku sem se sprehajal med borovci in ni mi bilo hudega. Zet mi je večkrat dejal, da mi zavida, ker živim sredi narave, med dobrimi ljudmi. Ob njegovih besedah bi se najraje razjokal, pa me je bilo sram.

Razen redkih trenutkov, ko me obišče hčerka, sem sam. Grozljivo sam. Z Milojko sicer skupaj gledava televizijo, to pa je tudi vse. Žena redkokdaj spregovori kakšno besedo, s stricem se prisiliva v debato že zaradi posla.

Na videz imam vse, v resnici pa ničesar. Nikomur ne privoščim, da bi bil na mojem mestu!« (Konec)