Dragoceni na delovnem mestu

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / četrtek, 21. april 2022 / 15:45  

Možnost, da tudi mladi z motnjo v duševnem razvoju vstopijo na trg dela, če si to želijo, pozdravljajo tako učitelji kot mladi in njihovi starši. Z delom namreč pridobijo dodatne spretnosti in veščine na različnih področjih, predvsem pa občutek vrednosti, uspešnosti in zadovoljstva.

Radovljica – Judita Cerkovnik iz Bohinja je mlado dekle, vključeno v posebni program izobraževanja na OŠ Antona Janše v Radovljici. Že več kot pet let enkrat tedensko prihaja tudi na delo v radovljiško knjižnico. »Pridem vsako sredo, delam od petnajst do desetih do dvanajste ure. Ko pridem, najprej pozdravim sodelavce in jih povprašam, katere so moje zadolžitve, ki jih nato z veseljem opravim. Najraje delam v pisarni in v otroškem oddelku. Delo v knjižnici mi je všeč, saj sem zrasla s knjigami, pa tudi zato, ker imam prijazne sodelavce,« je svojo izkušnjo z delom v knjižnici opisala na posvetu o možnostih vključevanja otrok z motnjo v duševnem razvoju v svet dela, ki ga je nedavno pripravila Osnovna šola Antona Janše Radovljica.

Za nekatere zgolj šola ni dovolj

Na srečanju so predstavili dobre prakse, ki jih izvajajo na šoli, ter najpogostejše oblike delovnega in socialnega vključevanja, ki so trenutno na voljo, tudi v luči novega zakona o socialnem vključevanju invalidov, ki omogoča tudi vključevanje oseb z zmerno motnjo v razvoju na trg dela.

Na OŠ Antona Janše šoli možnost, da se tudi mladi z motnjo v razvoju za krajši čas in različna obdobja vključijo na trg dela, pozdravljajo, saj imajo s tem, za zdaj sicer le v okviru šolskega programa, zelo dobre izkušnje.

»Za tiste naše učence, ki imajo določene sposobnosti, socialne spretnosti in interes, je pomembno, da se vključijo tudi na trg dela. Ko so namreč malo starejši, jim sicer šolski sistem nudi veliko, a vseeno ne dovolj. Zanje je zato zelo pomembno, da se lahko vključijo v lokalno okolje tudi na področju zaposlitve oziroma dela,« je povedala učiteljica Mateja Šporn Valenčič. »Na ta način pridobijo določene dodatne spretnosti in veščine pa tudi občutek lastne vrednosti, zadovoljstva in uspešnosti, to pa je tisto, kar potrebujemo vsi.

Delodajalcev ne iščejo z oglasi

Kot pravi Šporn Valenčičeva, gre za manjši del njihovih učencev z zmerno motnjo v duševnem razvoju, ki so sicer v program osnovne šole s prilagojenim programom lahko vključeni vse do svojega 26. leta. »V tem času pa pravzaprav že postanejo mlajši odrasli, kar pomeni, da jim šolske klopi postanejo malce pretesne in potrebujejo še kar več.«

Delodajalcev ne iščejo z oglasi, še pravi. »Pozorni smo na priložnosti, pri tem pa vedno izhajamo iz mladostnikov, v katerih je nekaj več: želja, potencial, naklonjenost ... Tako smo na ekskurziji na kmetijo Dolenc našli delo za Jana in se na predstavitvi knjižnice dogovorili za službo za Judito. Z delodajalci smo ves čas v stiku. Zato vemo, da jih na začetku običajno skrbi, kako bo, a se strahovi hitro razblinijo, ko mladostnika, ki prihaja k njim, spoznajo.«

To potrjuje tudi knjižničarka Silva Kos, Juditina mentorica. »Z učiteljico Matejo Šporn Valenčič sva nato ugotovili, da je Judita izjemna ljubiteljica knjig in da bi bilo dobro, da jo vključimo tudi v našo ustanovo. Začeli smo že v stari knjižnici, kjer je urejala otroški oddelek, zdaj pa širimo področje dela, ki ga Judita opravlja,« je pojasnila.

Pravi, da jim je Judita v veliko pomoč, v kolektiv pa jim s svojim vedrim in zavzetim odnosom do dela ter veseljem, s katerim vedno znova pove, da je njihova sodelavka, vnaša tudi veliko pozitivne energije.