Ukrajinci in Slovenci, ukrajinščina in slovenščina

Besedilo: Milan Dolgan
Kategorija: GG Plus / sreda, 13. april 2022 / 07:37  

Ta članek o ukrajinsko-slovenskih kulturnih stikih in o razmerju med ukrajinščino in slovenščino je napisal dr. Milan Dolgan, slavist in upokojeni univerzitetni profesor. V letih po drugi svetovni vojni je živel na Jesenicah in maturiral na jeseniški gimnaziji, v letih 1956–1961 je kot učitelj služboval v Preddvoru in na Jesenicah …

Ste vedeli, da se je France Prešeren v Ljubljani srečeval in drugoval z ukrajinskim slavistom Izmajlom Sreznjevskim? Da je Janez Ev. Krek spodbudil primorskega duhovnika in prijatelja Josipa Abrama k prevajanju in razlaganju pesmi največjega ukrajinskega pesnika in Prešernovega sodobnika Tarasa Ševčenka? Kakšno je razmerje med slovenščino in ukrajinščino, katere so posebnosti tega vzhodnoslovanskega jezika? O vsem tem piše dr. Milan Dolgan …

Prešeren in Sreznjevski

Slovenski kulturni delavci, kot sta na primer Adam Bohorič in Valentin Vodnik, so se v preteklosti zavedali slovanske jezikovne sorodnosti, kakšnih neposrednih stikov pa najbrž niso imeli. Potem pa se je v Prešernovem času pojavil živ človek, ki je slovansko jezikovno sorodnost predstavljal. To je bil mladi in izjemno sposobni ukrajinski slavist Izmajl Sreznjevski, ki je deloval na univerzi v Harkovu. V začetku se je ukvarjal s širšimi družboslovnimi vprašanji. Ministrstvo in univerza sta ga poslala, naj gre proučevat slovanske jezike in kulturo v zahodni Evropi, zlasti na Češkem in na Slovenskem. Njegovo študijsko potovanje je trajalo tri leta, 1839–1841. Prepotoval je tudi Dalmacijo in Črno goro. Zelo so ga zanimala slovenska narečja na Koroškem in v Beneški Sloveniji.

S svoje poti je ves čas pošiljal pisma svoji materi, ki so ohranjena. Opisoval ji je ne samo jezik, marveč tudi plese, oblačila, petje, sploh folkloro. Pogovarjal se je ne le z izobraženci, s strokovnjaki, ampak tudi z navadnimi ljudmi. Sam je tudi risal, skiciral. V Ljubljano ga je malo pred veliko nočjo, na veliki teden leta 1841, privedel Stanko Vraz. Predstavil ga je Prešernu in njegovim prijateljem. Shajali so se največ v gostilni Pekel na Kongresnem trgu (gostilna se je tako imenovala zato, ker je bilo treba vanjo vstopiti navzdol po stopnicah) in živahno razpravljali o slovenstvu in slovanstvu. Baje je mladi Izmajl Sreznjevski nagovarjal Prešerna, naj se preseli v njegov domači Harkov. Prešernov že pokojni prijatelj Matija Čop je poprej več let služboval v zahodnoukrajinskem mestu Lvov.

Sreznjevski je svoj posel odlično opravil. Napisal in izdal je več razprav o slovanskih jezikih in se razvil v odličnega slavista. Znamenito je, da je pravzaprav prvi dobro označil in opisal slovenska narečja. Kasneje se je Sreznjevski preselil iz Harkova v Petrograd. Umrl je leta 1880.

Ko je leta 1841 odhajal iz Ljubljane, mu je Prešeren napisal za spomin naslednjo prelepo pesem:

Si slovenskega rodu.
Te ne vprašam kam, čemu.
Kadar boš prišel domu,
Sin neumrjoče Slave!
Spomni bratov se okrog Save!

Kot vidimo, se Prešeren izrazi, da je Izmajl »slovenskega rodu«. Ni še uporabljal in poznal besed Slovan, slovanski. »Neumrjočo Slavo« je kot slovansko mater v Prešernovem času vzpostavil Čehoslovak Jan Kollar. Zanimivo je, da Prešeren noče spraševati svojega gosta o njegovem potovanju, kajti dovolj in preveč so ga spraševali avstrijski uradniki in žandarji.

Za navedene Prešernove vrstice (peterostišje) Slovenci dolgo nismo vedeli, ker ni bilo vključeno v Poezije. Odkrito je bilo šele leta 1900, ko ga je v Ljubljanskem zvonu objavil ruski profesor Vladimir Francev. Njemu pa ga je pokazal in dovolil objavo sin Izmajla Sreznjevskega Vsevolod. Napisano je bilo na list papirja, ne v kakšno spominsko knjigo. Kje je ta list dandanes?

Krek, Abram in Ševčenko

Potem se je Ukrajina globoko vtisnila v slovensko zavest in srce v letih pred prvo svetovno vojno. Oživljajoči duh je bil Janez E. Krek, ki je na Dunaju najprej kot študent in kasneje kot državni poslanec veliko tovariševal s Slovani, med njimi tudi z Ukrajinci. Zahodna Ukrajina je spadala k Avstriji. Kreka sta spodbujali ukrajinska zgodovina in težka politična usoda, ganila sta ga ukrajinski jezik ter ljudsko pesništvo, posebno pesništvo Tarasa Ševčenka (1814–1861).

Krek je okrog leta 1893 svoje ukrajinsko navdušenje zanesel v Ljubljano. Slovensko poezijo je vzvalovil pravcati ukrajinski slog. Oton Župančič je svojo veliko pesnitev naslovil Duma, kar je oznaka pesniške oblike v ukrajinski poeziji. Duma ne pomeni samo pesem, ampak tudi globoka misel, iz bolečine porojena izpoved ljudskega pesnika kozaka.

Krekov prijatelj, primorski duhovnik Josip Abram, se je iz ljubezni in privrženosti ukrajinski kulturi, ne da bi bil sam kdaj v Ukrajini, posvetil prevajanju in razlaganju Ševčenkovih pesmi. Izdal je dve knjigi (1905, 1908), ki še danes vzbujata občudovanje. Znamenita je Ševčenkova pesnitev Kobzar (kobza je ljudski inštrument, nekakšna kitara). Ševčenkova lirična narava – ljubezenska milina, domovinska in družbena občutljivost in odločnost – se v marsičem sklada s Prešernovim slogom in se močno prilega slovenskemu čustvovanju. Ševčenko je predvsem ljudski pesnik, velik izpovedni talent, njegove vrstice hitijo, žuborijo kot bistri potok.

Kmalu po opisani plodoviti zavzetosti za ukrajinsko kulturo in poezijo je vse slovensko ljudstvo prišlo v telesni stik z Ukrajino, predvsem z njenim zahodnim delom – Galicijo. Slovenski možje in fantje so se tam vojskovali v prvi svetovni vojni. Mnogo jih je padlo, mnogi so bili ranjeni, ujeti, nekateri so zavestno prestopili na rusko stran. Spomeniki pri slovenskih farnih cerkvah navajajo dolge sezname padlih. Kdor je ostal živ, je pričal o ljudeh, ki govorijo slovenskemu podoben jezik, o bogati, ravni, rahlo valoviti ukrajinski zemlji, o navadah, širokosrčnosti in človečnosti naših vzhodnoslovanskih bratov.

Dandanes Ukrajina vzbuja pozornost vsega sveta. Štiriinštiridesetmilijonski narod se preraja v novi moči in navezuje samostojne stike z Evropo in svetom. Oživlja svojo slavno zgodovino, predvsem zgodovino kozaštva. Ukrajinski jezik se prebija iz zapostavljenosti in se spreminja v silo, ki omogoča, da bo napredovalo vse življenje. Ukrajinski jezik je poseben, star slovanski jezik, ne pa podzvrst ruščine.

Ševčenko je dolgo živel izven Ukrajine in se počutil kot v izgnanstvu. Eno od njegovih pesmi, ki sem jo tudi prevedel, prečrkujem iz izvirne cirilice v latinico, zato da bi predstavil ukrajinski jezik. Začenja se takole:

Dumi moji, dumi moji,
kviti moji, djiti!

Moje misli, moje misli,
cvetke moje, hčerke …

»Djiti« dejansko pomeni otroci; to je množina slovenske besede dete. Pesnik se sprašuje, kam bi s svojimi pesmimi, s temi svojimi otroki. Verjetno bo umrl na tujem. Pošilja jih, naj gredo v Ukrajino, kjer bodo mogoče naleteli na prijazen sprejem, morda celo na slavo. Na koncu prosi svojo mater Ukrajino: Sprejmi jih prisrčno, otročičke nerazumne, kakor da bili bi tvoji!

Naj razložim še dve besedi: Ševčenko pravi, da je svoje pesmi »dogljadau« = gledal, gledal za otroki, pazil nanje. Nadalje pravi, da je svoje pesmi ali otroke »virostau« – koren te besede je rast, rost, to se pravi, da je pesnik skrbel, da so pesmi ali otroci rasli, se razvijali.

Ukrajinščina in slovenščina

Leta 1990, tik preden sta se tako Slovenija kot tudi Ukrajina osamosvojili, sem se v Kijevu udeležil enomesečne mednarodne slavistične poletne šole. Ko sem kasneje (1993) izdal knjigo Sestrski jeziki, sem poleg drugih slovanskih jezikov predstavil tudi ukrajinščino. Ta moj spis obsega 15 strani.

Med drugim sem se tedaj srečeval z dvema ukrajinskima slavistoma, ki sta prevedla v ukrajinščino več slovenskih leposlovnih knjig. To sta bila Vilj Grimič in Ivan Juščuk. Vilj Grimič je poleg tega zavzeto raziskoval možnost, da sta se Ševčenko in Prešeren poznala, čeprav o tem ni kakšnih podatkov.

Navajam v latinici začetek ukrajinskega prevoda znamenite Cankarjeve novele Skodelica kave:

»Bagato raziv u svojemu žitti ja obražav ljudinu, jaku ljubiv. Cja krivda podibna grihovi suproti duha svjatogo: ni na cjomu, ni na tomu sviti jij nema proščenija.«

(Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena.«)

Kako lepo, skladno zveni slovensko besedilo v ukrajinščini! Morda še bolj pobožno kot v slovenščini!

Kot vidimo, beseda »bagato« pomeni mnogo, veliko, kar je zanimivo glede na pomen slovenskega pridevnika bogat.

Človek – ljudje. V slovenskem jeziku je množina samostalnika človek nadomestna (druga) beseda. Naši otroci, ki nezavedno težijo k »pravilnemu« jeziku, tvorijo množino na primer takole: Tam so bili eni čudni človeki … Obratno se dogaja redkeje, namreč da se na osnovi množine tvori ednina: Tam je bil en čuden ljud, ljudec, ljudek … V ukrajinščini pa se je razvilo ravno to. Na osnovi množine »ljudi« se je ustvarila ednina »ljudina« – kot samostalnik ženskega spola. Pomeni: človek, tudi bolj vzvišen pomen: oseba. Kakšna zanimiva beseda! S tem ko je ukrajinščina ustvarila besedo »ljudina«, se je beseda »čolovik« pomensko sprostila. Privzela je pomena 1. moški, 2. mož, soprog.

Podobna beseda je ukrajinska »družina«, ki ne pomeni tega, kot v našem jeziku, temveč pomeni: zakonec – bodisi mož ali žena.

V navedenem Cankarjevem besedilu sta glagola »obražav« (žalil, užalil) in »ljubiv«, ki se naglaša na koncu. Oba imata obliko opisnega deležnika. Vidimo, da se v ukrajinščini ne piše l, ampak v. Seveda se tudi v ukrajinščini končni v izgovarja ujevsko, tako kot v slovenščini končni l. To je velika podobnost s slovenščino. Pisava na v je v ukrajinščini taka, kot so jo v preteklosti prakticirali razni slovenski pisci, ko se naš pravopis še ni ustalil. V ukrajinščini se v ženskem spolu in v množini tako kot v slovenščini piše in izgovarja l. Na primer zgornja glagola: ja obražala, ja ljubila. Kot vidimo, je v ukrajinščini dosledno uveden izgovorni pravopis. Še en primer: »ja pisav, ti pisala, mi pisali«.

V zgornjem Cankarjevem besedilu vidimo, da se tudi predlog v v ukrajinščini piše izgovorno: »u svojemu«. Medtem ko v slovenščini vedno pišemo predlog v, ne glede na izgovor, pa je v ukrajinščini možno pisati ali »u« ali »v«, odvisno od govorne soseščine. V ukrajinščini na primer pišejo »Sin u misti« = Sin je v mestu, na drugi strani pa »Dočka v misti« = Hči je v mestu. Krajevni izraz v Kijevu je v ukrajinščini, odvisno od soseščine ali »u Kijevi« ali »v Kijevi«. Prvi sklon je »Kijiv«. Samostalnik učitelj se v ukrajinščini piše ali z začetnim v ali z začetnim u: »učitelj, včitelj«.

V zaprtem zlogu se o piše in izgovarja kot i. Samostalniki »slovo« (beseda), »gora«, »pole« imajo v 2. sklonu množine i: »bagato sliv, bagato pil, bagato gir«. Beseda noč je v ukrajinščini »nič«, polnoč je »pivnič«. Črko g je treba izgovarjati priporniško, grleno, ne pa zaporniško, mehkonebno, kot je v slovenščini. Ko se ga navadiš in priučiš, je tudi navidez zapleteni ukrajinski pravopis enostaven.