Posledice, ki jih ne želimo videti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 27. februar 2022 / 19:56  

Pa si jih lahko ogledamo v Galeriji Pogled v Kamniku na razstavi s prav takim naslovom – Posledice. Na posledice brezbrižnega človekovega odlaganja smeti v naravi in uporabe telefona med vožnjo z avtomobilom s prostorskima instalacijama opozarja kiparka mlajše generacije Ana Kavčnik Jamnik.

V majhni po obsegu, a veliki po razstavnem programu Galeriji Pogled Medobčinskega muzeja Kamnik, ki deluje v nadstropju nad Galerijo Miha Maleš, z najnovejšo razstavo znova dokazujejo dober izbor mladih ustvarjalcev, ki z izvirnimi pristopi predstavljajo svoja umetniška razmišljanja v aktualnem prostoru in času. Vodja galerije umetnostna zgodovinarka Saša Bučan je k razstavljanju tokrat povabila Ano Kavčnik Jamnik, diplomantko s področja kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2016 končala smer Likovna pedagogika pod mentorstvom prof. Mirka Bratuše. Na študijski izmenjavi Erasmus+ na Akademiji za umetnost in oblikovanje E. Geppert v Vroclavu se je izpopolnjevala na Oddelku za keramiko in steklo. Gre za materiala, v katerih tudi danes veliko ustvarja. Trenutno je zaposlena na Pedagoški fakulteti kot tehnični sodelavec na Oddelku likovne pedagogike.

Divje odlagališče

Ana Kavčnik Jamnik se je, kot omenjeno, v svojem delu sprva posvečala predvsem keramiki. »Zanjo je značilno povezovanje s krhkostjo, ki jo material, kot je keramika, nosi v sebi in s katero bi lahko povezali tudi avtorico. Krhkosti ustvarjalke in izbranega materiala pa je diametralno nasprotna pravzaprav vsebina, ki se ji avtorica posveča tokrat,« poudarja Saša Bučan.

Tokratna razstava z naslovom Posledice namreč presega »zgolj« področje umetniškega, saj se avtorica z dvema prostorskima postavitvama predstavlja tudi kot družbeno angažirana mlada ženska, ki v aktualnem času želi opozarjati na človekova ravnanja, katerih posledice so največkrat katastrofalne in se jih zavedamo šele, ko do njih pride. Ana Kavčnik Jamnik, doma z Brezovice pri Ljubljani, deluje namreč tudi kot prostovoljna gasilka in prva posredovalka pri prometnih in drugih nesrečah, kar se odraža tudi v vsebini njenih del.

Razstava je dvopolna, umetnica pa je v precep obakrat vzela človekova malomarna početja, ki prinašajo določene posledice. Od vhoda v galerijski prostor se oči najprej ustavijo na instalaciji, ki predstavlja divje odlagališče odpadkov v naravi. Gre za »ready made« predmete: plastične kante, steklenice, vreče s smetmi, med njimi vidimo tudi imitacije nevarnih odpadkov, mrtve živali … To so posledice naših ravnanj, ki jih ne želimo videti, a so tu. Vse to je umestila v degradirano naravno okolje, ožgano drevje, onesnaženo listje ... »S človeško nemarnostjo se resneje srečujem že v domačem okolju. Imamo tudi kmetijo in poleg našega travnika potekajo pohodne poti tudi do osnovne šole. Vsako leto je treba, preden lahko pokosimo travo, najprej pobrati smeti, plastiko, pločevinke, steklenice. Če krave pojedo plastiko in drug nerazgradljiv material in se to nabere v njihovih želodcih, lahko zaradi tega poginejo,« svojo zgodbo začne Ana in poudari, da se je v času epidemije smetenje v naravi še razširilo. »Ljudje so bili doma, imeli so čas za pospravljanje doma, da jim ni bilo treba čakati v vrstah na deponijah odpadkov, pa so smeti vozili kar na divja odlagališča.« Različne organizacije so sicer evidentirale taka odlagališča, hkrati tudi spodbujajo k pravilnemu shranjevanju odpadkov in varstvu narave, a je vsako leto enako. Kot pove sogovornica, jo tovrstno početje zelo jezi, kot da gre za neki začaran krog.

Telefoniranje med vožnjo

Njena druga instalacija, ki je diagonalno od prve v drugem delu galerije, ponazarja posledice prometne nesreče. »Tudi v to, če rečem temu zgodbo, so me potegnili spomini. Moj oče je tudi avtoprevoznik in njegova slaba navada je bila telefoniranje med vožnjo. Še kot otrok sem se zelo bala, kadar je v rokah držal telefon in volan hkrati,« se spominja Ana; da se je v zadnjem času seznanila z več raziskavami, ki govorijo, kako se ob takem početju zmanjša pozornost, motorika voznika, hkrati pa se podaljša njegov reakcijski čas, ko je treba čim hitreje reagirati. Opozoriti želi, kako nesprejemljivo je, da mnogi danes celo med vožnjo klikajo po družbenih omrežjih. Le koliko kilometrov prevozimo, med tem ko pogled več desetkrat »samo« po pet sekund usmerimo na ekran telefona? »Tako početje je kot vožnja z zaprtimi očmi. Nekoč je bil največji vzrok za prometne nesreče alkohol, zato sem dodala v instalacijo prazno steklenico, danes pa je to mobilni telefon. V uvod v instalacijo sem zato postavila predimenzioniran telefon iz keramike na zlatem podstavku, ki ponazarja našo 'sveto kravo',« je prepričljiva v besedah sogovornica, sam pa v navalu slabe vesti razmišljam, ali sem med vožnjo med Kranjem in Kamnikom vendarle kdaj pogledal v telefon.

Kot prostovoljna gasilka iz izkušenj pri intervencijah pove tudi, da je pogosto ljudem pomembneje najprej fotografirati nesrečo, kot pa priskočiti na pomoč. »Zgodi se, da so fotografije nesreče prej na družbenih omrežjih, kot pa je nekdo poklical na klicno številko 112 ali 113. Tega je vse več in pri tem se vprašaš, kam gremo.« Na tleh galerije vidimo ostanke nesreče, zoglenela vrata in druge dele avtomobilov, razbita stekla in ostanke pripomočkov za reševanje ponesrečenih. Pred nami je prizorišče prometne nesreče, ki v nas vzbudi neki prvinski strah. Avtorica s postavitvijo želi prav to in nas ob tem ozaveščati. »Umetnica v dveh postavitvah razmišlja o uničujočem pritisku tehnologije na človeka ter o človeku in njegovem nezavedanju o svoji lastni uničujoči vlogi v povezavi z naravo,« dodaja kustosinja razstave.

Zgodba naj pretrese

»Prvotno sem pri ustvarjanju tudi angažiranih del uporabljala predvsem medij keramike, potem pa sem ugotovila, da mi za to, da povem zgodbo, ki jo želim poudariti, ni treba iz keramike ustvariti imitacije ožganega lesa, če lahko tega vzamem kar iz narave. Zato uporabim predmete, ki tako rekoč izhajajo iz zgodb, ki jih želim povedati,« pojasnjuje Ana Kavčnik Jamnik in dodaja: »Večkrat me kdo vpraša, ali moram res v svojih postavitvah obravnavati tako grozne teme. Bolj ko sama razmišljam o tem, kaj bi v taki umetnosti rada, bolj se mi zdi, da je pomembno, da ljudem povem, da se bo v prihodnost treba podati na drugačen način, da bo treba nekatere naše slabe navade spremeniti. Prav je, da gledalec ne zamahne zgolj z roko, češ še ena fotografija prometne ali okoljske nesreče, ampak da ga videno pretrese in se morda zave lastnega početja. Če s svojimi instalacijami koga premaknem k spoznanju, da ni prav, da odlaga smeti v naravo ali med vožnjo v rokah drži telefon, in potem svoje početje spremeni, potem mi je uspelo.«

Ali kot dodaja Saša Bučan: »Lahko rečemo, da sta obe postavitvi umetničina izjava o krhkosti in brezbrižnosti človeka, ki jo sama doživlja in razume tako skozi oči umetnika kot tudi človeka, ki se srečuje s takšnimi dogodki. S svojo umetniško izpovednostjo pa se skuša na eni strani rešiti teže, ki raste v njej, in hkrati opominjati svet in družbo na posledice, ki jih povzročamo sebi in naravi.«

Če boste pri ogledu razstave dovolj pozorni, boste v instalacijah naleteli tudi kakšno Anino delo iz keramike ali stekla, ki jih zelo rada izdeluje.