Skrivnost Dolge njive

Besedilo: Janez Kavar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. februar 2022 / 08:13  

Anglo-ameriški zahodni zavezniki so od leta 1943 naprej jugoslovanske in slovenske partizane obravnavali kot svoje zaveznike v boju proti nacifašizmu. To zavezništvo so podkrepili tudi z dejanji, med drugim s spuščanjem pomoči iz zraka. Eno od spuščališč je bilo v tržiškem planinskem svetu, na Dolgi njivi pod Košutnikovim turnom …

Le lučaj nasproti planšarske koče na Dolgi njivi, na pašni planini pod Košutnikovim turnom v Karavankah, je na smreko pričvrščen ostanek kovinskega letalskega zabojnika iz druge svetovne vojne. Tja ga je kaka tri desetletja nazaj pritrdil takratni pastir na planini. Ob zabojniku je v leseno ploščo vrezan napis, ki spominja na zavezniško spuščanje pomoči koroškim in gorenjskim partizanom v letih 1944/1945. Od zadnjega poletja je skromno spominsko obeležje obnovljeno in dopolnjeno z nekaj fotografijami angleških in ameriških letal. Živih prič spuščanja zabojnikov na Dolgo njivo ni več. Obstoji nekaj ohranjenih spominov pripovedi. Redka omemba dogodka je v Kroniki Kokrškega odreda Ivana Jana (2. knjiga, Knjižnica NOV in POS, 1980). Precej širši – strateški opis razlogov zavezniške pomoči partizanom Božidarja Gorjana je v njegovi knjigi Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944–45, Operacija Avstrija (Lipa, Koper, 2003). O zavezniški pomoči v drugi svetovni vojni sicer obstoji precej tuje literature. Zelo naključno se je nedavno našel podroben zapis pokojnega partizana iz Tržiča Andreja Peharca, borca Zapadnokoroškega odreda, ki je bil navzoč pri prvem spuščanju zabojnikov na Dolgo njivo koncem septembra 1944. Iz vseh navedenih virov je vendarle moč nekako razvozlati že dokaj pozabljeno »skrivnost Dolge njive«.

Operacija Avstrija

Zavezniška pomoč narodnoosvobodilnemu gibanju v Jugoslaviji se je začela spomladi 1943. Ob še mnogih, zlasti strateško-političnih pomislekih zahodnih zaveznikov (Angležev in Američanov) so le-ti le začeli prepoznavati vodilno vojaško vlogo partizanov v bojih z okupatorji in domačimi kolaboranti v Jugoslaviji. Ob želenih še povečanih aktivnostih in učinkovitosti partizanov, zlasti glede vezanja nemških sil na tedanje jugoslovansko ozemlje, onesposabljanje okupatorjevih preskrbovalnih komunikacij na bojišča v Italiji in na Balkanu, reševanje sestreljenih zavezniških letalskih posadk, so le-ti želeli s partizansko pomočjo s severnega (slovenskega) področja, s pošiljanjem manjših infiltriranih skupin, spodbuditi antinacistični odpor v Avstriji, na Bavarskem in v Čehoslovaški. Zadržke pri pošiljanju pomoči pa so jim predstavljali odkriti načrti partizanov po osvoboditvi, o povrnitvi izgubljenih narodnih ozemelj v preteklosti, zlasti Koroške. Tako so zavezniške vojaške misije kmalu prišle tudi na slovensko ozemlje, v Glavni štab NOV in POS, v štab 9. korpusa in štab partizanske 4. operativne cone za Koroško in Štajersko. Misije so vodili in usmerjali v ameriški obveščevalni službi in podobni angleški. V začetku so misije sestavljali pretežno Angleži. Kasneje so prihajali in jih vodili tudi Američani. Po vojaških specialnostih so bili člani misij predvsem obveščevalci, radiotelegrafisti, diverzanti in kartografi, kasneje pa tudi specialisti za letalstvo, za pripravo spuščališč, letališč, usmerjanje letal. Posebej z zavezniškimi načrti v zvezi z infiltracijami v Avstrijo se je prva ukvarjala misija Clowder. Misijo sta vodila Angleža podpolkovnik Peter Wilkinson in major Alfgar Hesketh-Prichard. Oba sta kasneje prišla v Koroško grupo odredov oz. v štab 4. operativne cone, ki se je veliko zadrževal v Zgornji Savinjski dolini. Wilkinson je usmerjal letalsko pomoč v koroško-štajerske predele, kjer so bila urejena prva spuščališča na Veliki planini, na Moravškem in na Kozjanskem. Hesketh-Prichard se je bolj osredotočal na prodor agitacijskih skupin na avstrijsko ozemlje, kjer je bil decembra 1944 na Svinji planini na Koroškem po izdaji tudi ubit. Najverjetneje je prav Wilkinsonova odločitev pogojevala spuščanje pomoči na spuščališče na Dolgi njivi pod Košuto. Wilkinson je vojno preživel in po letu 1991 tudi obiskal samostojno Slovenijo ter prejel visoko slovensko državno odlikovanje.

Zavezniška pomoč

Operacije zavezniške po­moči odporniškim gibanjem v Evropi so sodile v okvir dejavnosti angleške SOE (Special Operations Executive – Služba za posebne operacije) in ameriške OSS (Operations Special Service – Služba za posebne operacije). Ti dve službi, ki sta si sicer medsebojno tudi konkurirali, sta načrtovali in izvajali ciljne strateške misije, kakršna je bila misija Clowder. Vodili in izvajali pa sta tudi operacije pomoči odporniškim gibanjem z orožjem, eksplozivom, opremo in hrano, tako z letali iz zraka na spuščališča, z letalskimi transporti na letališča in z ladjami po morju. Najpogosteje uporabljeni tip letala za spuščanje zabojnikov s pomočjo je bil ameriški štirimotorni bombnik Liberator B-24. Flota bombnikov Liberator, namenjena za spuščanje pomoči, je imela za to nalogo posebej prirejena letala. Letala so bila prebarvana na črno, imela so vgrajene radarje, prirejen bombni prostor, dodatne radijske naprave. Za povečanje nosilnosti so jim odvzeli mitralješki kupoli v kljunu in repu letala. Dostavo in spuščanje pomoči je v večini izvajala ameriška eskadrilja (492/801st Bomb Group), imenovana Carpettbaggers, ki je domovala v angleški letalski bazi H blizu Holmewooda. Polnitve in priprave zabojnikov pa so izvajali v bližnji pakirni bazi Station 61 v St. Neotsu. Oba kraja oz. bazi sta se nahajali severovzhodno od Londona. Sodeč po orožju in opremi, ki jih v svojem zapisu navaja v uvodu omenjeni Peharc, so zabojniki na Dolgo njivo zelo verjetno tudi prišli prav od tam. Razen Liberatorjev so zavezniki za spuščanje pomoči uporabljali še angleške težke bombnike Halifax in prav tako angleške dvomotorne bombnike z velikim dosegom Wellington. Letala DC-3, legendarne ameriške Dakote, so večinoma uporabljali za dostavo pomoči na letališča s pristajanjem, v povratnih letih pa so odvažala ranjence in rešene letalce. Za spuščanje iz letal so uporabljali kovinske in kasneje tudi plastične zabojnike podolgovate ovalne oblike. Zabojnike je bilo možno pritrditi pod krila nosilnih letal, lahko so jih naložili v notranjost letal kot bombni tovor ali uporabili oba načina hkrati. Na koncu ene strani zabojnika je bil nameščen kovinski amortizer, na drugi strani pa zloženo padalo. Zabojniki so bili dveh tipov: zabojniki C so se uporabljali za spuščanje daljših orožij, pušk, strojnic, bazuk idr., zabojniki H pa so imeli več prekatov, v katere je bil lahko naložen eksploziv, vžigalniki, strelivo, ročne bombe itd. Nosilnost kontejnerjev, takšnega, kot je na Dolgi njivi, je bila 130 kg. Enaki zabojniki so bili uporabljeni tudi v diverzantskih operacijah North Pole na Nizozemskem marca 1942 in Gunnerside, za razstrelitev tovarne težke vode, na Norveškem februarja 1943.

Spuščališče Dolga njiva

Varne lokacije spuščališč za pomoč koroškim in gorenjskim partizanom je bilo težko določiti zaradi množine nemških in domobranskih enot na tem področju, ki sta ga ozko omejevala še greben Karavank in reka Drava. Zato so zavezniki pomoč dostavljali večinoma na spuščališča v Zgornji Savinjski dolini. To pa je narekovalo, da so morali borci, posebej Zahodnokoroškega in gorenjskega Kokrškega odreda, na precej dolge in nevarne poti za prevzem zavezniške pomoči oz. orožja, streliva in eksploziva. Prav to je pogojevalo iskanje primernih spuščališč bliže navedenim enotam in kot najprimernejša in relativno najbolj varno področje je bila izbrana Dolga njiva. V začetku septembra 1944 so partizani še pregnali Nemce iz postojanke v Puterhofu (Jelendol), ki je bila Dolgi njivi najbližja.

V zapisu Pomoč zaveznikov koroškim partizanom Andrej Peharc opisuje, da je bil okoli 25. septembra 1944 določen v skupino od 10 do 15 borcev za akcijo, katere namen in lokacija jim ni bila predstavljena. Odrejena jim je bila stroga konspiracija in budnost. Skupini sta se pridružila dva člana angleške misije in prevajalec. Angleža sta imela s seboj precej razne radijske opreme, anten in ročni električni generator. Pohod iz Koroške so prvega dne zaključili na Dolgi njivi. Postavili so aparature z antenami, preizkusili generator. Na Dolgi njivi je bila takrat planšarska koča, lovska koča barona Borna in starojugoslovanska graničarska karavla, na Zgornji Dolgi njivi pa še staja za živino. Vendar je celotna skupina iz varnostnih razlogov prespala na prostem. Drugi dan so postavili kurišča za signalne ognje. Kurišča so oblikovala kodno črko A. Povedano jim je bilo, da pričakujejo zavezniška letala s pomočjo. Letala so priletela, nadletela lokacijo spuščališča, zabojnikov s pomočjo pa niso odvrgla. Očitno je šlo za izvidovanje terena, ki je zaradi gorskega sveta in bližnjega visokega grebena Košute narekoval veliko sposobnost pilotov oz. celotnih posadk letal. Tretjo noč so ponovno prižgali signalne ognje za oznako in identifikacijo spuščališča. Letala so priletela po dolini navzgor, dokaj nizko, iz zahodne smeri proti vzhodu, na jezersko stran. Začela so odmetavati zabojnike. Spuščališče so v krogu nekajkrat nadletela. S prvim svitom so začeli iskati in zbirati odvržene zabojnike. Iskanje je bilo zaradi planinske podrasti – ruševja in skal zahtevno in zamudno. Nekatere zabojnike je odneslo izven spuščališča. Večino zabojnikov so kljub vsemu dokaj hitro našli. V zabojnikih je bilo večinoma lahko pehotno orožje: strojnice bren, angleške brzostrelke, imenovane kroparice, puške. Vse orožje je bilo konzervirano in zavito v pološčen papir in zavito v nepremočljivo vrečevino. Dodani so bili okvirji za strelivo in torbice zanje ter zavoji za prvo pomoč. V drugih zabojnikih je bil eksploziv vrste Nobel 808 in t. i. plastik. Posebej je bila dostavljena detonatorska in počasi goreča vrvica, vžigalniki oz. detonatorji, minerske klešče, zavitki (dodatni naboji) za minomete, žabice za tračnice, kemični vžigalniki in celo vžigalice, ki ne gore s plamenom. Kar so mogli, so odnesli borci Koroškega odreda, ostalo so zakopali v začasne deponije. Ostanke zabojnikov in druge embalaže so poskrili v planinsko podrast. Eden od teh je tisti ob spominskem obeležju ob planšariji na Dolgi njivi. Ostanki ostalih verjetno še vedno leže tam, kolikor jih že ni povsem uničila rja. V Kroniki Kokrškega odreda Jan opisuje, kako so preostale zabojnike naslednje dni iskali in večinoma našli borci Kokrškega odreda. Peharc je podrobno opisal zgolj prvo spuščanje pomoči na Dolgo njivo. Jan pa v Kroniki Kokrškega odreda navaja še več poizkusov spuščanj pomoči na Dolgo njivo v oktobru 1944. Zaradi nemško-domobranskih hajk in posledično brez možnih signalnih oznak spuščališča letala tovora niso mogla odvreči. Kasneje so Kokrškemu odredu namenjeno pomoč spuščala v okolico Radmirja, kamor so morali ponjo posamični bataljoni odreda z Gorenjske. V Gorjanovem opisu delovanja misije Clowder zasledimo, da je angleški major Hesketh-Prichard avgusta 1944 organiziral spuščanje pomoči celo na severno stran Karavank, v bližino Železne Kaple, skoraj na dosegu Nemcev iz te postojanke.

V zaključku svojega zapisa Peharc še opisuje, kako je tik pred koncem vojne iz Koroške vodil skupino dvanajstih tujih letalcev, Angleže in dva Italijana, čez Dolgo njivo v Medvodje, kjer je bil takrat štab Kokrškega odreda. Od tod naj bi jih peljali naprej na osvobojeno ozemlje na Dolenjskem. Letalci niso bili oboroženi, Peharc in še dva partizana spremljevalca pa. Tik pod robom Dolge njive je njihova kolona padla v domobransko zasedo. Močan ogenj nanje so odprli kljub dejstvu, da so letalci nosili prepoznavne angleške uniforme in oznake. Padli so trije tuji letalci. Partizani so jih pokopali na Dolgi njivi. Kasneje so njihove posmrtne ostanke svojci prenesli v njihovo domovino. Jame grobov padlih letalcev so na planini še vidne. Najbrž bi si zaslužili vsaj skromen pomnik v spomin?

Del »skrivnosti Dolge njive« je razkrit. Ostaja pa še vrsta neraziskanih zanimivih podrobnosti. Nastaja publikacija, v kateri bo o zavezniški pomoči partizanom na Dolgo njivo napisano več in podrobneje ter dodano zanimivo slikovno gradivo. Tako bo tudi spominsko znamenje na Dolgi njivi dobilo še vrednejše sporočilo. Obiskovalci tega čudovitega koščka tržiškega planinskega sveta pod Košutnikovim turnom pa razlog več za obisk.