Ideja, navdih in pogum

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. februar 2022 / 17:19  

Damijan Močnik, prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2022 – Doma in v svetu uveljavljen skladatelj Damijan Močnik ima izjemen glasbeni opus. Ob tem je že tri desetletja uspešen zborovski dirigent in dragocen glasbeni pedagog. Vsako leto znova sem ga v tem času pričakoval med nagrajenci Prešernovega sklada. Čudovit januarski dan je, ko se pogovarjava o nagradi in njegovem ustvarjanju.

Vas današnji sočni zimski dan in jasno nebo morda spominjata na prazen list, ki ga ima skladatelj pred seboj, ko vanj začne pisati note za novo glasbeno delo? Namigujem na skladateljevo ustvarjalno svobodo ...

Ko sem po študiju začel razmišljati o svojem skladateljskem jeziku, sem se počutil zelo svobodnega. Tudi zato, ker mi je bilo že takrat jasno, da si kaj zelo novega najbrž ne da izmisliti.

Je pa res, da sem bil ob svojih skladateljskih začetkih, še pred študijem kompozicije, pri pisanju kar pogumen. Moja prva skladba, ki sem jo s Cerkvenim dekliškim zborom Andreja Vavkna iz Cerkelj izvajal po raznih zborovskih srečanjih, je opisovala Jezusovo trpljenje. Oče je naredil velike raglje, iz orgel so grmeli klastri (zvočni grozdi), da se je tresla cerkev. Takrat sem bil res svoboden, kot ptiček na veji, in sem napisal, kar mi je prišlo na misel. To skladbo sem potem predložil na sprejemnem izpitu na Akademiji za glasbo in prof. Dane Škerl, ki me je kasneje učil kompozicijo, mi je rekel, da nima kaj pripomniti.

Mlad umetnik na začetku svoje poti si upa več in je pogumnejši?

Drži, ampak sam si mogoče danes upam še precej več iz preprostega razloga – ker več vem.

In je bolj kot misel na naročnika skladbe pri komponiranju pomemben sam proces dela skozi lastno avtorsko poetiko?

V meni je skorajda vseskozi prisoten neki navdih. Preden začnem na papir pisati note, porabim veliko časa za razmišljanje, poglabljanje v vsebino in razvijanje idej ob tem. Samo izpisovanje skladbe potem poteka dokaj hitro. Včasih se mi na kakšnem sprehodu zgodi, da slišim vso skladbo naenkrat, vseh dvajset minut z veliko zasedbo.

Skladbo, ki še ni napisana niti zaigrana?

Seveda. Gre za občutje, nekakšen preblisk. Slišim celotno skladbo, vrag pa je potem v podrobnostih, ki jih je pri zapisu treba urediti noto za noto.

V zadnjih 15 letih skladbe v glavnem nastajajo po naročilu. Na delo seveda vpliva predstava o bodočih izvajalcih, hkrati pa je to tudi spodbuda. Če z izvajalcem večkrat sodeluješ, lažje stopita skupaj iz ustaljenih okvirov. V zadnjem času v skladbe vključujem improvizacijske dele, kar pomeni, da se kakšne stvari izbistrijo šele v procesu vaj in se potem ob izvedbah tudi razvijajo naprej.

Medtem ko ste za komponiranje morda imeli več časa in miru, pa sta bili pretekli dve leti, ko je epidemija korenito posegla v družbeno žitje in bitje, za delo z zbori, ki so prav tako eno od vaših ustvarjalnih središč, blago rečeno, zelo neprijazni.

Res je bilo več miru za komponiranje, je pa zato šlo veliko več časa za iskanje inovativnih pristopov poučevanja na daljavo. Prvo zaprtje meja mi je sicer prišlo prav, saj se je sprostilo nekaj časa, ker so odpadla potovanja v ZDA, Hongkong in še kam. Vseeno sem moral biti zelo discipliniran, da sem lahko opravil vse vaje in pouk na daljavo, saj sem v tem času učil na dveh šolah, tako na Škofijski klasični gimnaziji kot na Akademiji za glasbo. Organiziral sem si urnik, v katerega je bilo vključeno tudi – naj temu rečem – praznjenje glave. Tako sem bil vsak dan uro ali dve v naravi na sprehodih. Nekajkrat sem se iz domačih Cerkelj odpravil tudi na daljše ture, recimo na Veliko planino. To je bil po eni strani blagoslovljen čas, ker sem lahko domislil, kako rešiti problem dela z zbori na daljavo, ali snoval nove kompozicije.

Nagrado Prešernovega sklada boste prejeli za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, kaj lahko pa bi jo okrepili z vašo bogato skladateljsko zakladnico skoraj treh desetletij ...

Če ne bi bilo 25 predhodnih let, potem tudi zadnjih treh let ne bi bilo. V zadnjem času sem ustvaril nekaj zelo zanimivih in različnih kompozicij. Opera Všeč si mi na libreto Milana Dekleve je moje prvo glasbeno gledališko delo in je nekaj posebnega, saj povezuje pevce Mladinskega zbora Glasbene matice s profesionalnimi glasbeniki ansambla StoP (Slovenski tolkalni projekt) in mladimi solisti. To pisano sestavo izvajalcev sem povezal z aktualno tematiko in jo postavil na skupni imenovalec več glasbenih tradicij, na eni strani afriške in orientalske, na drugi pa evropske od baročnih plesov do sodobnosti z brisanjem meje med klasično in popularno glasbo. Ogromno premisleka je bilo potrebnega, da opera ni bila zgolj lepljenka, ampak zaokrožena stvaritev.

Tu so še izstopajoča dela, med njimi skladba Paschae, skladba Peregrinatio za naročnika iz Francije in še posebej skladba An die Freude, ki je nastala na povabilo Glasbene akademije Baden-Württemberg ob praznovanju 250. obletnice Beethovnovega rojstva.

Pobudnik za skladbo Paschae je bil Janez Jocif, ki je skupaj s programom Ars Radia Slovenija zasnoval projekt Pasijon po štimancah. Posnet je bil v gotski cerkvi v samostanu Pleterje. Novo glasbo sem povezal z akustiko cerkve na način, da v njej začutimo zgodovino prostora. Že ob vstopu v cerkev v mislih slišiš petje menihov, gregorijanski koral. Nastala je skladba za solo sopran in moški kvartet, vokal pa sem nadgradil z uporabo srednjeveških in ljudskih glasbil, iz nekaterih je možno vzbuditi zvenenje alikvotnega niza. Povezava teh elementov je bila tudi zame popolnoma nova zvočna izkušnja.

Skladbo Peregrinatio je naročil francoski radio za festival v Montpellieru, tema pa je bila romarska pot Camino. Tudi v tej skladbi sem povezal oddaljene svetove – od srednjeveškega kodeksa iz Santiaga de Compostele preko besedil in glasbe iz različnih zgodovinskih obdobij, povezanih s to potjo, do sodobnosti. Izvedba skladbe je bila v katedrali v Montpellieru, zato sem si ogledal fotografije njene notranjosti in predvidel razdelitev zbora v prostoru na tri dele. Vsa ta vzdušja in spoznanja se potem naložijo v tebi in se z izkušnjami preteklih let odražajo v zapisani glasbi. Mogoče drži, kar je nekdo rekel – da človek vse življenje piše isto skladbo, le z različnih zornih kotov.

Skladbo An die Freude pa je na koncertih ob Beethovnovi obletnici v organizaciji Glasbene akademije Baden-Württemberg izvajal zbor, ki so ga sestavljali pevci iz različnih evropskih držav. Program je vseboval Orffovo Carmino Burano in novo uglasbitev Ode radosti. Sprva sem bil zelo vesel, da sem bil izbran, ko pa sem začel razmišljati o tem, kaj naj ob obeh velikih skladateljih počne en Damijan Močnik, sem začutil veliko zadrego in ponižnost. Želja je bila, da uglasbim Schillerjeve verze na svoj način, vendar z odnosom do Beethovnove 9. simfonije. Natančno sem jo analiziral, pogumno izrazil svojo zvočno interpretacijo besedila, vendar je načrtovano izza vogala občasno pokukal Beethoven. S skladbo sem bil zadovoljen, še zlasti ko sem videl, da je bila izvajalcem zelo všeč, tudi publika na koncertih jo je sprejela z navdušenjem. Kritik je napisal, da gre za izvirno in zelo energično glasbo s sodobnim pečatom in dodal, da bi bil tudi Beethoven vesel te skladbe. No, o tem sicer malo dvomim. (smeh)

Se kdaj zgodi, da niste zadovoljni s krstno izvedbo svoje skladbe?

Pri zborih ali pa ansamblih, ki pripravljajo prve izvedbe, gre večinoma za renomirane zasedbe, tako me ne skrbi, da ne bi bilo dobro. Sicer pa – ko skladbo napišem, jo dam v svet in od takrat naprej nimam več vpliva nanjo, saj ni več samo moja.

Od lani ste kot docent zaposleni na Akademiji za glasbo, poleg Komornega zbora Megaron pa še vedno vodite tudi orkester in zbor na Škofijski gimnaziji. S čim trenutno polnite notno črtovje?

Na akademiji poučujem na oddelku za sakralno glasbo Glasbeni stavek in kompozicijske tehnike, predavam tudi o analizi glasbenih oblik. Ob pripravah na predavanja se mi nenehno odpirajo novi svetovi. Še vedno rastem.

Trenutno snujem več skladb, dva projekta pa sta mi še posebno ljuba. To je sodelovanje z Dekliškim zborom sv. Stanislava z naše gimnazije, ki ga vodi Helena Fojkar Zupančič. Pripravljajo projekt z glasbo srednjeveške glasbenice in mistikinje Hildegarde iz Bingna. Zanje pišem svoje zvočne komentarje k njeni glasbi. V načrtu pa imam tudi zelo posebno operno delo, v katerem bom nadgradil marsikaj iz svoje dosedanje kariere, različne glasbene tradicije in kulture bom skušal dati na skupni imenovalec, kot bi se odpravil na zvočno potovanje okrog sveta.

In sva spet pri jasnem nebu?

Pa sva spet pri jasnem nebu, ki je v glasbi edina omejitev. (smeh)