Draga Kristina

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. januar 2022 / 13:51  

»Ah, kaj naj bi to bilo – nekakšni kosovirji? To ni za objavo v resni založbi, je rekel tisti tam zgoraj, saj ni važno, kdo, tisti pač, ki je gladil pot bedastim zgodbicam, ki jih je pisarila njegova žena. Ampak takrat je stopila predenj dobra vila in rekla: 'Pač, to je dobra literatura, duhovita, drugačna, nova ...' In me povabila na razgovor. Danes, po tolikih desetletjih, poskušam videti sebe, kakršna sem bila takrat. Trmasta, razviharjena, divjaška razmršena smetiščna mačka. Takoj sem imela nabrušene kremplje zunaj. In kar na lepem so bile moje šape spet mehke in po dolgem času sem spet veselo predla. Za mano so bile burne dogodivščine iz gledališkega zakulisja, škrtanje z zobmi in nenehen refren – ne, ne boste me, podgane zahrbtne, ne boste me ... Ničkolikokrat mi je v življenju uspelo pomiriti in utolažiti podivjano mačko in jo pripraviti do tega, da se je celo s smrčkom podrgnila obme. In to je tisto, kar je znala gospa Kristina Brenkova, ko sva se srečali. Gospa ... Takrat smo se nagovarjali s tovariš in tovarišica. Danes še posebno čutim, kako lep, pa četudi tolikokrat zlorabljen je bil naziv 'tovarišica'. Kristina Brenkova je bila tovarišica v pravem pomenu besede. Nikoli ne bi izpod mojega pisalnega stroja prišle nove pravljice, če ne bi prav ona s svojim tihim, svilenim glasom in prisrčno besedo ukrotila mojega renčanja. V moji mladostni premraženosti je zavel mehak južni veter. In veselje do ustvarjanja pravljic je raslo in se razcvetalo. Njeno pohvalo sem nosila kot dragocen nakit. Bilo mi je, kot da me je zaznamovala za vse življenje in kot da sem že takrat od daleč nejasno slutila krono, ki mi jo je namenila in ki jo s ponosom in hvaležnostjo nosim še danes.« (str. 95)

Gotovo jih ni veliko v tem narodu slovenskem, ki ne bi prišli v svojih mlajših letih v tak ali drugačen dotik z urednico in pisateljico Kristino Brenkovo. S knjigami, ki jih je napisala, še veliko več pa uredila in iz založbe Mladinska knjiga pošiljala med bralce. Gornje vrstice je v njen spomin napisala Svetlana Makarovič, ki je že takrat veljala za »puntarko«, Brenkova pa se je zavzela zanjo in tako je leta 1975 izšla ilustrirana knjiga z naslovom Kam pa kam, kosovirja? … Vsebina te knjige pa poteka takole: uvodni prispevki, Spomini na Kristino, Pisma Kristini, izbrano leposlovje Kristine Brenkove, njena bibliografija. In veliko slikovnega gradiva. Knjigo, ki je res prava lepotica, sta uredila Alenka Veler in Andrej Ilc.