Ko je Bojan Trampuš tudi v ogledalu gledališke garderobe predvsem Bojan Trampuš. / Foto: Matic Ritonja

Ve, kdaj mu je koža najbolj prav

Bojan Trampuš je znan škofjeloški obraz iz dveh zgodb – priljubljenega gostinca picerije Jesharna, ki jo vodita z družabnikom, in vsestranskega igralca ter enega stebrov igralskega ansambla Loškega odra. Z razlogom sva v ospredje postavila drugo zgodbo.

»Spomnim se, kako je sosed iz Predmosta, slikar Ive Šubic, lepega dne pozvonil pri nas doma in mi na vratih izročil sličico ptička brez gnezda. Na zadnji strani je njegovo posvetilo: 'Bojanu za odlično odigrano vlogo Milana v igri Ptički brez gnezda.' To je bila moja prva nagrada – in še danes velja za eno tistih, ki mi pomenijo največ.«

V tem letu na gledališki oder niste stopali le v predstavah, pogosto ste prihajali tudi po nagrade. Kar nekaj se jih je nabralo: na Linhartovem srečanju v Postojni ste prejeli Linhartovo listino za trideset let ustvarjanja v ljubiteljskem gledališču, sledil je matiček za igralski dvojec z Matejem Čujovičem v igri Antigona v New Yorku, zanjo ste bili nagrajeni tudi na Repassage festivalu v Srbiji, v nedeljo ste na domačem odru prejeli še nagrado Sklada Staneta Severja. Katera od nagrad vam največkrat prešine misli?

Najprej pomislim, saj ni res, da se je vse to zgodilo v enem samem letu, hkrati pa vem, da tega ne počnem zaradi nagrad. Več kot trideset let sem že zraven, saj me je gledališki oder zastrupil že v otroških letih in me še vedno poganja v življenju. Seveda pa mi letošnja bera nagrad zelo godi in je priznanje tako meni kot vsem soustvarjalcem predstave.

Od nagrade komedijant sezone, ki ste jo leta 2003 na Linhartovem srečanju prejeli za eno izstopajočih vlog Scapina v igri J. B.Moliera Improvizacije v Versaillesu – Scapinove zvijače, ste nanizali številne raznovrstne vloge v različnih gledaliških ekipah, največ pa na Loškem odru. Vaša ustvarjalna moč ne presahne. Nasprotno – letošnje nagrade govorijo o novem presežku ...

Vlog je bilo res veliko, mnoge so bile odlične, a vse zagotovo niso uspele enako dobro. Včasih kljub trudu ne prideš do cilja, najsi sem v vlogo vložil premalo energije, mogoče je bila stiska s časom ali pa preprosto nisem zmogel narediti bolje. V teh letih sem zorel kot človek in igralec. Seveda se mora kdaj tudi kaj sfižiti, kar pa te potem žene naprej, da boš naslednjič boljši.

Ob tem sem si vedno želel, da se ne bi ukalupil samo v en tip vlog. Na srečo je, odkar igram na Loškem odru, koncept vodstva, prej Mete Petrač, zdaj Ane Babnik, in predsednika društva in soigralca Mateja Čujoviča, da se za vse nas – da bi se lahko igralsko razvijali – skupaj z režiserjem izbira vloge, ki nam niso nujno pisane na kožo. Pri Antigoni v New Yorku je režiser Matjaž Šmalc v procesu vaj od nas zahteval, da vloge naredimo drugače, kot smo vajeni, kar včasih ni bilo enostavno. A je bil vztrajen, tako kot smo bili pridni in trmasti tudi igralci. Ker smo zaradi epidemije dvainpolkrat prestavili premiero, smo lahko predstavo dodatno nadgradili.

Vrniva se h koreninam vašega igranja. Na gledališki oder ste prvič stopili v domačih Poljanah, mar ne?

Imel sem kakih sedem, osem let, ko je na nekem dogodku v kulturnem domu do mene pristopil Andrej Šubic, ki je takrat v Poljanah že režiral, in me vprašal, ali bi prišel v njegovo gledališko skupino. Sem rekel, da ja, Andrej pa mi je v igri Ptički brez gnezda namenil vlogo Milana. To je bilo zame novo doživetje, zdelo se mi je super, odzivi na predstavo so bili dobri, kar mi je, »škorcu« iz poljanske osnovne šole, zelo veliko pomenilo. Spomnim se, kako je sosed iz Predmosta, slikar Ive Šubic, lepega dne pozvonil pri nas doma in mi na vratih izročil sličico ptička brez gnezda. Na zadnji strani je njegovo posvetilo: »Bojanu za odlično odigrano vlogo Milana v igri Ptički brez gnezda.« To je bila moja prva nagrada in še danes velja za eno tistih, ki mi pomenijo največ.

V novembru ste prav lik Iveta Šubica uprizorili v igri Medrug Polanci, ki jo je napisal in režiral Andrej Šubic.

Za tokratno igro v Poljanah sem se sprva branil, ker sem bil res v stiski s časom, ko pa je Andrej rekel, da bo treba igrati Iveta, sem mu rekel: »Andrej, ti pa znaš pritisniti na prave tipke.«

Če se vrnem k začetkom – naslednjo sezono smo že igrali Malega princa, moje delovanje se je potem preselilo v recitatorske in dramske krožke v osnovni šoli, kjer sem nastopal na komemoracijah, proslavah in podobnih dogodkih. Ko sem v osmem razredu rekel, zdaj bo pa konec s tem, mi je rekla takratna mentorica Nežka Gabrovec: »Nič ni konec, si že noter, zastrupljen z gledališčem.« Na gimnaziji sem potem deloval v skupini Izza kulis, ki jo je vodil Igor Korošec, z nami je sodeloval žal že pokojni Igor Žužek. Hkrati sem na Loškem odru že igral v otroških predstavah. »Pojdi dol na Loški oder, potrebujejo princa za Pepelko,« mi je omenila sošolka Mateja. Šel sem in tam doli tudi ostal.

Ko ste začeli igrati v odrasli ekipi Loškega odra, je bilo to nekaj povsem drugega?

Preskok k »ta velikim« pa sem naredil v predstavi Arzenik in stare čipke. Režiral je Marjan Bevk in mislim, da je izgubil precej živcev z menoj. Močno spoštovanje do starejših igralcev, nova izkušnja, zahtevna predstava …, vse to mi je bilo v breme. A sem le nekako »zvozil«. (smeh)

Vaš domicil pa je na Loškem odru, kjer ste v vseh teh letih uprizorili zelo raznolike predstave, od grških klasik do bulvark in komedij ter družbeno kritičnih dram ...

To različnost zelo podpiram. Pomembno je pridobivati klasično gledališko izobrazbo, hkrati pa se spopasti tudi s sodobnimi besedili in novimi režijskimi pristopi. Na Loškem odru nikoli nismo šli povsem v komercialo, kljub skušnjavam. Nasprotno, programsko gledano smo ostali zvesti zavidljivo visokemu nivoju.

O tem govorijo festivalske nagrade, vedno je kakšna nova v gledališki pisarni.

Če že ne nagrajeni, smo vsaj opaženi. Nekaj gledališč v Sloveniji nas je z daljšo tradicijo in polprofesionalnim pristopom, to pomeni, da ob nas, ljubiteljih, režirajo profesionalci. Nivo teh gledališč je zelo visok in na festivalih vedno navijamo eden za drugega, kar se mi zdi super. Dodaten plus je tudi, da pri nas režirajo različni režiserji in vsak s seboj prinese nekoliko drugačen način dela.

Naj se ustavim še pri vašem Scapinu. Takrat sem v Gorenjski glas napisal, da ste liku ukradli oder, tako doživeto sta ga odigrali, da ste navduševali v besednih akrobacijah, koreografskih elementih in je pred vami še lepa prihodnost … Je bila ta vloga za vas prelomna?

Lahko bi tako rekel. Še vedno verjamem, da točno veš, kdaj ti je koža najbolj prav, tako v življenju kot na odru, in pri vlogah Moliera in potem Scapina se je poklopilo prav vse. Mislim, da sem v tej vlogi res dal veliko od sebe in tudi delo pri predstavi je bilo odlično. Režiral je Jože Vozny, prvič smo sodelovali s profesionalnim koreografom, baletnikom Janezom Mejačem. K pravilni besedni artikulaciji je veliko dodal naš neprecenljivi Ludvik Kaluža.

Podobni tokrat igralski harmoniji smo priča v Antigoni, kjer sta z Matejem Čujovičem kot eno. Skupaj sta rasla na Loškem odru, kajne?

Tako je. Situacije v predstavi so take, da je treba pokazati zelo iskrena čustva, s katerimi v likih dveh klošarjev Saše in Bouhce lahko zares prepričaš gledalce. Ko soigralec to čustvo ponudi, ga ti zgrabiš – in obratno. Z Matejem nama je res uspelo, pripomogli pa so tudi vsi ostali, še posebej Petra Krančan in Jan Bertoncelj. Komaj čakam konec epidemije, da spet na oder stopimo v popolni postavi, tako starejši kolegi in kolegice kot mlajša ekipa, ki trenutno navdušuje v »Podeželskih plejbojih«.

Niste nikoli pomislili, da bi poskusili na igralski akademiji, kot recimo vaša odrska kolega Tamara Avguštin in Iztok Drabik Jug?

Seveda sem. Imel sem celo načrt, da bi šel študirat dramsko igro na AGRFT, a se je življenje obrnilo drugače. Po gimnaziji sem bil že prijavljen na sprejemni preizkus, a nisem imel opravljene mature. Meta je tako mene kot Iztoka podpirala k študiju. Njemu je pri 33 letih uspelo priti na akademijo in se je dokazal kot odličen igralec.

Znašel sem se v gostinstvu. Tu se postavlja večno vprašanje, ali bi bila prava odločitev profesionalna pot ali je igranje v gledališču bolje imeti za zraven, za meditacijo, za trening, sprostitev. Tako kot je, mi kar ustreza. Je pa res, da sem za trenutne razmere izbral dve najbolj grozni panogi – gostinstvo in kulturo. Na neki način nas imajo vsi radi, hkrati pa so lahko najprej brez nas.

Kaj lahko ljubiteljski gledališki igralec pričakuje v svoji ustvarjalni prihodnosti?

Izzivov mi ne manjka, še vedno imam občutek, da me še vse čaka. Letos se je res vse zgodilo tako nepričakovano, seveda vse te nagrade ne pomenijo, da sem na koncu poti in da odslej naprej lahko igranje jemljem z levo roko. Nisem še požrl vse pameti in prepričan sem, da se lahko še marsikaj naučim, če bom le poslušal režiserje in soustvarjalce. Prav to je v ustvarjalnem procesu pri nastajanju predstave najlepše, da greš dobesedno na trening z vsem bremenom svojega življenja, službe in vsakdana, na gledališkem odru pa dobiš občutek, da si naredil nekaj, kar te tako ali tako ves čas žene. Na ta občutek komaj čakam tudi v prihodnje.

Oddajte svoj komentar

Kranj 12°

pretežno jasno
vlažnost: 97 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

11/26

ponedeljek

12/26

torek

12/23

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

IZLETI / Cerklje, 17. maj 2022

Na Planico in Križno goro

IZLETI / Kranj, 17. maj 2022

Kolesarski izlet

RAZSTAVE / Jesenice, 17. maj 2022

Ljudje sveta 2022

PREDAVANJA / Kranj, 17. maj 2022

Zdrava ustna votlina

DELAVNICE / Škofja Loka, 18. maj 2022

Tečaj vezenja z Lojzko Potočnik

PREDAVANJA / Begunje, 18. maj 2022

Svetovanje o ustrezni telesni dejavnosti

IZLETI / Kranj, 19. maj 2022

Na Matajur

OBVESTILA / Šenčur, 23. maj 2022

Zbor članov Turističnega društva Šenčur

 

 
 

 

 
 
 

Družinska medicina je kot temelj hiše, trdna mora biti / 18:22, 15. maj

Prihaja trenutek resnice za zdravnike. Javni ali zasebni sektor. Svoboda ne omogoča obojega. Družinski zdravnik bo še manj zanimiv za mlade.

Državni zbor vodi Urška Klakočar Zupančič / 15:53, 14. maj

Huda tale Urška. Lepo, da se lepa dekleta odločajo za politiko.

Danes ustanovna seja / 12:12, 13. maj

Javljam se iz izleta po Polski - iz Krakowa.Bolj točno: trenutno ga gonmo v Pracownia Piwa i Przyjaciele. Nizke cene !Lep pozdrav v vukoj...

Danes ustanovna seja / 09:49, 13. maj

Šarec je največji car. Skupaj z Murčijem bosta obvladovala vso nadzorno mašinerijo v državi (Sova+ Policija+Vojska). Največja cara.

Danes ustanovna seja / 09:14, 13. maj

Še Serpentinšek najde šarca v koruzi pa smo zmagal... Hohohooo...

Danes ustanovna seja / 08:47, 13. maj

Prvi dan svobode. Konec tiranije in fašizma. Danes se bo plesalo in veselilo po deželi Jugoslovenski.

Nova trim steza na Obli gorici / 07:05, 13. maj

Kakšno klopco raje postavite. Na Voljčji hrib ste uspeli celo eno. Metanje denarja za te telovadne točke. Kot da smo v letu 1928.