Nazaré – pogum ali norost?

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / torek, 21. december 2021 / 14:27  

Ko se sprehajam po majhnem surferskem muzeju v notranjosti trdnjave Sao Miguel Arcanjo, ki se dviguje visoko nad razpenjenim morjem, opazujem čudovite fotografije valov, izobešene ob slikah surferskih legend. Deskarji so drobne pikice sredi strašljive morske stene, visoke več nadstropij, ki steguje razpenjene kremplje in briše vse pod seboj. Prevzame me strahospoštovanje in pomislim na pogum in norost, ki ju nosijo v srcu vsi ti ljudje. Berem osupljive zgodbe pod izobešenimi barvitimi deskami in se poskušam postaviti v kožo legend Nazaréja – Kaija Lennyja, Justine Dupont, Lucasa Chiance in mnogih drugih.

Težko si razlagam trmo in silo, ki privlači te športnike. Leta 2013 je brazilska deskarka Maya Gabeira na velikih valovih skoraj izgubila življenje, potem ko jo je »zmlel« 22-metrski val. Pet let kasneje se je vrnila na plažo Praia do Norte in postavila svetovni rekord za ženske, ko je presurfala val, visok skoraj 21 metrov. Dne 29. oktobra 2020 je komaj 18-letni portugalski deskar António Laureano pod budnim očesom očeta Ramona dosegel nepredstavljivo – presurfal je 30-metrski val, ki se je na tisto sanjsko deskarsko jutro skupaj z drugimi valil proti plaži Praia do Norte v Nazaréju.

Nazar je ribiška vasica tik ob Atlantiku, kjer je vsako leto nekje med novembrom in februarjem organizirano tekmovanje Nazaré Tow Challenge. Takrat so valovi na plaži največji, najmočnejši in nekako grozeči, nepredvidljive razmere pa so razlog, da so svetovne surferske legende o datumu tekmovanja obveščene šele 48 ur pred samim začetkom. Takrat vasica oživi – vanjo se poleg deskarjev z vseh koncev in krajev zgrinjajo domači in tuji turisti, ki z odprtimi usti, zadržanim dihom in trepetajočim pogledom spremljajo »norce« od daleč, iz varnega zavetja trdnjave Sao Miguel Arcanjo.

Z Nejcem, Pio, Meto in Lukom smo se v Nazaré pripeljali pozno popoldan, ko je sonce že počasi tonilo za obzorje in so se na valovih nežno pozibavali še zadnji surferji. Posedli smo na kamnito ograjo vrh trdnjave in opazovali umetnost surfanja – majhne pikice s fotografij so oživele in rezale hitro izginjajočo se črto v popolne tunele valov. Sama pri sebi sem sklenila, da se naslednje leto vrnem in ujamem deskarje v novembru, ko bodo lovili pogum in ravnotežje na morskih stenah Atlantika in ponosno mahali z odra najboljših.