Spomini na leto 1991, 4. del

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. december 2021 / 15:10  

Zanimalo nas je, kako so prebivalci Gorenjske doživljali zgodovinske dogodke leta 1991. Da bi dobili nekaj odgovorov, smo za pomoč prosili prof. Ireno Rahotina z Gimnazije Franceta Prešerna iz Kranja. Dijaki so v šolskem letu 2020/2021 s svojimi starši in starimi starši opravili pogovore. Z današnjim, četrtim delom zaključujemo zgodbe spominov.

Dijakinja Lola je s svojo mamo naredila intervju, ki ga objavljamo v obliki spominskega zapisa.

»V času prvih demokratičnih volitev leta 1990 sem bila najstnica in me dogajanje ni preveč zanimalo. Prvič se je čutila velika povezanost Slovencev. Spomnim se politikov Lojzeta Peterleta, Milana Kučana, Dimitrija Rupla in Ivana Omana, ker se je takrat toliko govorilo o njih. Spomnim se tudi dneva plebiscita, vendar voliti še nisem mogla. Nekako sem slutila, da bo zmagala želja po osamosvojitvi, sama pa sem imela mešane občutke. Ker je bil moj oče Hrvat, sem imela nekako moralno dilemo, ker sem si želela osamosvojitve, vendar so bili moji svojci tudi Hrvati. Na dan razglasitve samostojnosti smo doma proslavljali s sosedi in prijatelji. V Ljubljani pred magistratom je bila nekakšna zabava, na kateri smo se znašle s sestro in sestrično. Vzdušje je bilo res veselo in energično.

V času vojne sem bila v Dubrovniku, kjer sem opravljala prakso v enem od hotelov. Na prvi dan vojne se spomnim, da me je poklicala mati, ki je bila v Kranju, in povedala, da sta z babico in sestro na varnem v blokovskem zaklonišču. Bile so prestrašene, saj so kar naenkrat zaslišale sirene in preletavanje avionov, zato so hitro stekle v zaklonišče. Druga zgodba pa je bila pri mojem očetu, ki je bil polkovnik JLA in vodja obrambe v rojstnem mestu Dubrovnik. Na prvi dan 10-dnevne vojne je odšel v Split in se upokojil. Spomnim se, da je bil zelo razočaran nad napadom 'bratov' na Slovenijo in ni želel imeti opravka s tem. V naslednjih mesecih po vojni ni prejemal pokojnine in je zato odšel v Beograd, da bi to uredil. Tamkajšnja obveščevalna služba ga je želela zapreti. Zatočišče je našel pri prijateljih, ki so ga potem ilegalno spravili na avtobus, ki je šel čez Madžarsko in Avstrijo v Slovenijo. Na meji s Slovenijo ga niso želeli spustiti, ker še ni imel slovenskega državljanstva. En teden je ostal v Avstriji pri prijateljih, dokler moja mati ni uredila vseh papirjev, da smo ga lahko šli iskat. To dogajanje je bilo zelo napeto in mi je res ostalo v spominu.«

Niki je spomine zaupala stara mama Vida.

»V času prvih demokratičnih volitev sem živela v Glinjah (blizu Cerkelj na Gorenjskem). Stara sem bila 36 let, delala pa sem v Kranju v Iskri. Prvih slovenskih volitev se ne spomnim prav dosti, saj me to ni preveč zanimalo, spomnim pa se dveh imen, o katerih se je govorilo; to sta bila Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije, in pa Jože Pučnik. Čeprav se sama za politiko nikoli nisem preveč zanimala, vem, da so bili ljudje okoli mene s slovenskimi politiki precej zadovoljni. Volitve sem seveda spremljala po televiziji, ampak zgolj kot zanimivost.

Plebiscit smo spremljali doma pred televizijo. Seveda smo večinoma vsi bili za to, da Slovenija postane samostojna država, saj smo predvidevali, da bodo razmere za Slovence boljše, kot če bi ostali del Jugoslavije. Vsi smo želeli, da bi se več sredstev usmerjalo na slovensko območje, ne pa da zaslužek naših podjetij odteka v investicije južno od Slovenije.

Proslavo ob razglasitvi samostojne Slovenije smo gledali po televiziji, nismo ravno nazdravljali s šampanjcem, smo pa upali, da nas zdaj čakajo boljši časi.

Ko naj bi se začela vojna, so po radiu in televiziji povedali, da je jugoslovanska vojska prišla na slovensko ozemlje. Na glavnih cestah so postavili barikade, tudi iz tovornjakov in avtobusov, saj drugih priprav ni bilo. Ta vozila so nasprotniki zažgali in ostanki tega napada so se poznali, dokler niso na novo položili asfalta. V času vojne sem normalno hodila v službo, spomnim se, da smo se z 'južnimi' sodelavci še bolj grdo gledali, opazila sem tudi, da so se spremenili vozni redi avtobusov – tisti, ki so vozili mimo letališča, so bili ukinjeni, zato je bilo veliko manj javnih prevozov. So pa tudi vsi okoliški kmetje normalno naprej delali, čeprav so nekaterim govorili, da bodo 'poleg njiv, s tanki preorali tudi njih'.

Alarm se je oglasil na nedeljo zjutraj, jaz in otroka smo se skrili v klet, mož pa je ostal v kuhinji in pil kavo, ker ni verjel, da bo kaj. Po alarmu je bilo cel dan mirno. Pri nas na vasi ljudje vojne niso vzeli preveč resno, saj se res ni veliko zgodilo. Poleg tega je vas odmaknjena od letališča in se nismo počutili ogrožene. Ko smo videli sosedo, ki je imela pripravljen nahrbtnik s hrano in pijačo, smo se ji vsi le smejali.

Enkrat med tednom so napadli televizijski stolp na Krvavcu. V letalu, ki je preletalo Krvavec, je bil slovenski pilot, ki je delal za jugoslovansko vojsko, in naj bi namenoma zgrešil stolp, da ne bi ostali brez signala. Spomnim se, da so se šli otroci 'skrit' v bližnji gozd med napadom, saj so vzeli vse dogajanje kot igro. Ko sem se vrnila domov, so sosedove matere že vse panične iskale svoje otroke, da bi se umaknili na varno.

Nekaj hiš v bližini letališča (v Vopovljah in na Spodnjem Brniku) je bilo prestreljenih – v fasadah so se videle krogle.«

Različni spomini nas vežejo na leto 1991, a skupno vsem je, da smo vedeli, da nam bo uspelo in da bomo zaživeli v lastni, samostojni državi.