Ponjo so prišli miličniki

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 9. december 2021 / 09:28  

Kako sem zatajil mamo, 1. del

Janez in žena živita zelo skromno. Imate šest mačkonov, kanarčka in psa Minjona. Njuna hiša je z vseh strani založena z drvmi. Ko je bil še otrok, ga je zaradi razmer v družini, v kateri je odraščal, pogosto zeblo. Takrat se je zaklel, da bo peč v hiši, ki jo bo nekoč imel, zmeraj topla.

»Pri nas doma je bilo veliko alkohola,« je pripovedoval Janez. Oče in mama se spoznala v tovarni. Mami je bilo 15 let, oče jih je imel že 39. Bil pa je tudi vdovec. Na tihem se je šepetalo, da je pripomogel k ženini smrti in da je bilo v njihovem vrtu zakopano tudi otroško trupelce. Novorojenčka. Kasneje se je izkazalo – govorice so prišle na ušesa miličnikom – da to ni res. Kosti so ležale v plitkem grobu še iz druge svetovne vojne. Mamo je hitro zapeljal. Bila je še na pol otrok, naivna, vse mu je verjela. V treh mesecih je sledila poroka, dobila sta tudi stanovanje v večstanovanjski starinski hiši. V prvem nadstropju je živela očetova sestra Frida. Strop ni bil betonski, temveč lesen, vse se je slišalo. Ko sem odrasel, mi je teta, četudi je očeta ves čas podpirala, nekoč povedala, da je mamo pretepel že prvo jutro po poročni noči. Zbežala je domov, a jo je ves skesan prišel iskat.

Starši so mami obrnili hrbet, češ z otrokom v trebuhu nam boš v sramoto. Oče jo je odpeljal nazaj v pekel …

Tako se je začelo njeno grozljivo zakonsko življenje. Moj oče je preveč pil. Menda je bil takrat, ko je komaj stal na nogah, še kolikor toliko prijazen in spravljiv, znorel je ob sobotah in nedeljah ter ob cerkvenih praznikih. Zakaj, nismo nikoli odkrili.

Bil je mojster nemogočih vzgojnih ukrepov tako za mamo kot za nas, otroke. Imel je fiksno idejo, da bomo imeli lastno hišo. Vsak cent je dal v kovinsko škatlo za piškote in jo hodil božat. Mama nam je včasih na skrivaj kupila kakšen priboljšek, piškote, žemljico z enim koleščkom posebne salame.

Otroci kot otroci nismo znali biti tiho. O dobrotah smo na glas govorili. Očetu se je utrgalo: mamo je privezal na stol, jo slekel do golega ter jo polival z mrzlo vodo, dokler ni imela čisto modrih ustnic in je drgetala od mraza. Potem jo je odvezal, vrgel na mizo in posiljeval pričo nas, otrok ...

Takšne in podobne scene so se odvijale kar nekaj let. Star sem bil kakšnih 16 let, ko sva se z mamo sprla. Očital sem ji, kakšna goska je, ker se ne brani, da raje igra žrtev. Ponavljal sem grde besede, ki sem jih slišal od babice – očetove mame. Na koncu sem jo prosil, naj za božjo voljo nekaj ukrene. Pa je res. Napila se ga je, potem pa me je prisilila, da sem šel z njo v trgovino. Nabavila sva poln voziček zelo drage hrane za večerjo. Od nekod je privlekla star, majav svečnik, v vsako luknjico je porinila eno svečko ter jih prižgala. Na mizi je bil prt, v kuhinji je bil polmrak, lepo je bilo. Ko je oče vstopil, mu je že na pragu zastal korak. Kar pobledel je. Brez besed se je usedel na svoj stol ter začel jesti. Ko je nesel prvo žlico v usta, smo začeli jesti tudi drugi.

Govorili smo bolj malo, raje smo uživali v glasbi. Na radiu so vrteli pesem ansambla Avsenik Tam, kjer murke cveto. Brat me je dregnil z nogo pod mizo ter mi namignil, češ a vidiš, tudi pri nas se imamo lahko lepo. Potem pa je oče kar naenkrat vstal, dvignil mamo in jo poljubil na čelo, nakar jo je trdo postavil na tla ter odšel ven.

Mama je, še zmeraj malo okrogla, polglasno prepevala pesem o murkah, z bratom pa sva pospravila po mizi.

Kar naenkrat se vrata spet odpro, in ko se obrnem, zagledam očeta. V roki je imel vrv, ki je bila namenjena za vlečenje avta, ko se mu je izpraznil akumulator.

Ne spomnim se več, kaj je rekel, če je sploh kaj, mama je mirno zagrabila železno grebljico, ki jo je imela zraven štedilnika. Morda jo je res že predhodno pripravila, kot so kasneje zatrjevali na sodišču, ne vem.

Začela je na vso moč tolči po očetu. Že prvič ga je tako zadela, da se je opotekel. Kar ni in ni mogla nehati. Tudi kri, ki je brizgala iz ran, je ni ustavila. Starejši brat se je 'prebudil' iz šoka, planil je k njej in jo prijel za roko. Mene pa je napodil, naj grem k sosedom, da bodo poklicali rešilni avto. Imel sem čisto gumijaste noge, tresel sem se kot šiba na vodi. Pri sosedu sem kar nekaj časa tolkel po vratih, preden so mi odprli. O, kako so se me ustrašili, saj sem bil tudi jaz ves krvav od očetove krvi. Ko sem se vrnil nazaj v kuhinjo, se je oče od bolečin zvijal na tleh. Smrdelo je po sežganem. Opazil sem, da je stresla nanj tudi žareče kose premoga, ki ga je izbezala iz štedilnika …

Tistega, kar je sledilo, se spomnim bolj na pol. Miličniki so si pri nas podajali kljuke. Nekoč jim je eden od sosedov poočital, zakaj niso prišli prej, ko je bil še čas, pa bi kmalu še njega odpeljali s seboj … Mamo so obsodili na dolgoletno zaporno kazen. Z bratom sva se preselila eno nadstropje nižje – k teti. Dan za dnem sva poslušala očitke na mamin račun. V tetinih očeh je postal oče kar naenkrat svetnik, mama pa zadnja smet na svetu. Imel sem polno glavo zmerljivk na njen račun. Počasi sem začel verjeti, da je bila res za vse sama kriva, da očetu ni kazalo drugega, kot da jo je občasno natepel. Ker da ga je sama prosila zato. Mamo sem začel obsojati in se je sramovati. Ko je bila v zaporu, je nisem niti enkrat obiskal. Niti enkrat. Ko se danes včasih spomnim na to, ne morem spati, tako me boli srce.

Mama je vsa leta, kar je bila zaprta, pisala dnevnik. Vsak dan je nama z bratoma napisala tudi pismo, a ga ni nikoli odposlala. Ko je umrla, me je nekoč obiskala njena sestra in stresla predme mamine zapiske, dnevnik, neodposlana pisma. Si sploh lahko predstavljate, kako sem se počutil, ko sem tisto bral? Jokal sem kot otrok, pa ni pomagalo. Nikoli si ne bom odpustil, ker sem ji naredil krivico.«

(Konec prihodnjič)