Pri rejnikih

Življenje kot na bikoborbi, 1. del

Cveto se je kar nekaj časa pripravljal na to, da svojo življenjsko zgodbo zaupa »javnosti«. Nikamor se mu ni mudilo, kar odlašal je. Kadar je imel opravke v Žireh, je prišel na kavo. Potem pa je lani zbolel še za covidom. V dneh, ko so se zdravniki bojevali za njegovo življenje, se je odločil, da ne bo več molčal.

Obiskala sem ga na domu. Ne ve, ali bo lahko še kdaj sedel za volan. Še zmeraj ima težave z ravnotežjem, tresejo se mu roke, če naredi pet, šest korakov, mora sesti in počivati. A je kljub temu optimist. »Ostal sem živ, mnogi so umirali pred mojimi očmi, pa jim zdravniki, četudi so se trudili, niso mogli pomagati,« žalostno doda. Zaradi trpljenja, ki ga je videl na covidnem oddelku, ne ve, ali bo še kdaj lahko mirno spal, ne da bi ga tlačile nočne more.

Po vrnitvi iz bolnišnice ga je k sebi vzel brat. Hčerka živi na Švedskem, kjer je poročena. Dela kot rentgenologinja, včasih je v službi cele dneve in ni bilo misliti, da bi ob vseh obveznostih lahko negovala tudi očeta. Pa bi ga srčno rada, saj sta zelo povezana.

»Kaj pa žena?« ga vprašam. Cveto me žalostno pogleda ter zamahne z roko. »Tudi o tem ti bom govoril,« reče čez čas.

Z bratom sta imela lepo otroštvo. Janku in Marinki, ki sta ju vzgajala, sta rekla ata in mama. Niti pomislila nista, da sta tako rekoč rejnika, ki sta se usmilila dveh majhnih otrok, ki ju je mama zanemarjala. Občasno je prihajala na obiske neka mlajša ženska, a se za Cvetka in bratca ni nikoli zmenila. Največkrat je le popila kavo, Marinka jo je ob odhodu prosila, naj pazi nase, to pa je bilo tudi vse, kar je Cvetu iz tistega zgodnjega otroštva ostalo v spominu.

»Potem pa sva se z bratom znašla v prvem razredu. Jaz sem imel šest let, Jerko je bil deset mesecev starejši. Nikoli mi ne bo nihče 'prodal', da otroci ne znajo biti zelo zlobni! Kako so naju špikali! Govorili so, da sva pritepenca, da je naju 'povrgla' neka kurba, pijanka, narkomanka … Izrazi, ki jih otroku pri sedmih letih ne bi prisodil! Bil sem premajhen, da bi doumel, da so ponavljali zgolj to, kar so slišali doma! Zelo sva zamerila učiteljici, ki ni nikoli ukrepala. Molčala je, v njenih očeh pa sva razbrala, da nama celo privošči. Vzdušje v razredu se je malo spremenilo, ko se je za naju zavzel Janko. Kaj je rekel učiteljici, morda tudi ravnatelju, ne vem, spomnim pa se, da so se sošolci po tistem malo lepše obnašali. Janko in Marinka sta se pogovorila tudi z nama. Povedala sta, da sta imela sina, ki je bil zaradi težkega poroda zelo prizadet. Ko je pri devetih letih umrl zaradi srčne napake, sta vzela k sebi naju z bratom.

'Kdo pa je najina mama? Je še živa?' sva spraševala. Marinko sva spravila v zadrego. Ni vedela, kaj naj nama odgovori. Potem pa je le povedala, da je najina mama tista gospa, ki včasih pride na kavo. Njena nečakinja. Čeprav sva bila še otroka, sva vedela, da nekaj ni v redu. Kako je lahko najina mama ženska, ki naju nikoli ne pogleda niti ne vzame v naročje? Nič nisva razumela. Marinka je začela jokati, midva pa sva zlezla k njej na kavč in jo tolažila. Namesto da bi bilo ravno obratno. Kljub temu moram reči, da je naju resnica vseeno malo spremenila. Postala sva močnejša, odločnejša. Nisva dovolila, da bi naju žalili. Je pa res, da tiste gospe, ki naj bi bila najina mama, ni bilo več na spregled.

V četrtem razredu sva doživela nov šok: Jerka so prešolali na šolo s prilagojenim programom. O, kako sva jokala! Nisva in nisva se mogla ločiti. Ko se je popoldne, okoli dveh, pripeljal domov s kombijem, sem ga čakal ob cesti. Že od daleč mi je mahal. Zmeraj, ko je pritekel do mene, sva se objela, tako sva se imela rada. Moram reči, da je v šoli dobro napredoval, uspešno je zaključil tudi program za mizarja, danes uživa v svojem poklicu kot malokdo.

Do življenja in do ljudi ima zelo preprost odnos. Hudobija se ga ne dotakne tako kot mene. Zadošča, da se mu takšen zli človek nasmehne, pa na vse pozabi. Jaz pa kar naprej tuhtam in razmišljam, od kod se je njegova hudobija vzela. Sploh ker nisem nikomur nikoli naredil nič žalega.«

Potem pa beseda nanese na prvo resno soočenje z mamo.

»To se je zgodilo dokaj pozno, pri mojih 16 letih. Očitno spet ni imela strehe nad glavo, pa se je oglasila pri naši mami Marinki. Ni pa vedela, da bom tudi jaz doma. Imel sem mumps, pa so me iz šole poslali domov. Ko me je zagledala, je planila proti vratom, da bi ušla, pa jo je Janko zadržal in ji to preprečil.

Če po pravici povem, tudi meni ni bilo prav. Kaj naj se z njo pogovarjam? Bila mi je tujka, malo čudna, zanemarjena, 'odštekana' ženska, ki je živela z danes na jutri. Marinka ji je nalila kozarček borovničevega likerja. Potem se ji je vsaj malo odvezal jezik. Izvedel sem, da se ni razumela s starši, potem pa se je preselila k nekemu moškemu, ki je grdo ravnal z njo. Ko je zanosila prvič, je prosila starše, da bi ji pomagali, pa niso hoteli. Takoj po bratovem rojstvu je zanosila še enkrat. Znašla se je dobesedno na cesti. Za nekaj mesecev jo je vzela k sebi prijateljica, potem sta se sprli in jo je tudi ta postavila na cesto. Če se je ne bi usmilila Marinka, kdo ve, kaj bi bilo z njo!

Razumel sem njeno zgodbo, a me vseeno ni prepričala. Če bi bili za vse, kar se ji je zgodilo, krivi drugi, zakaj je zavrgla naju z Jerkom? Kaj sva ji hudega storila midva?

'Bila sta njegova, njega pa nisem želela več videti,' mi je zabrusila. Čez pol ure se je izgovorila, da se ji mudi, in je šla.

Ko sem ozdravel, sem brez Marinkine vednosti sedel na avtobus in se odpeljal proti Kamniku, kjer so živeli moji stari starši. Imel sem naslov, zlahka sem jih našel. Večkrat sem se izgubil, končno sem našel hišo, ki sem jo iskal …«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj -2°

pretežno jasno
vlažnost: 96 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-4/10

nedelja

-4/12

ponedeljek

0/10

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

IZLETI / Kranj, 6. februar 2024

Na kopanje v Portorož

OBVESTILA / Šenčur, 6. februar 2024

Vadba za zdravo hrbtenico

PREDAVANJA / Kranj, 7. februar 2024

O varnosti in zdravju pri delu

PRIREDITVE / Šenčur, 7. februar 2024

Ljubezen je ključ

PRIREDITVE / Adergas, 7. februar 2024

Vse generalove skrivnosti

PRIREDITVE / Preddvor, 7. februar 2024

Ljubezen – smisel našega obstoja

IZLETI / Naklo, 8. februar 2024

Po poti kulturne dediščine

PRIREDITVE / Šenčur, 8. februar 2024

Ljubezen je ključ

 

 
 

 

 
 
 

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!

Evropska sredstva unovčena / 09:11, 3. februar

Gradi se kolesarska povezava Obrne-Boh.Bistrica. Do Bleda se ne gradi nič. Razdalja Obrne-Bled je 8km. Na tej razdalji je že zgrajena kolesa...

V Šenčurju poklon štiridesetim talcem / 21:59, 1. februar

"Vstaja se je končala z znamenito dražgoško bitko, ki je pokazala, da Nemci niso nepremagljivi,«Kdo bo učencem razložil nemško nepremagljivo...

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...

Predstavili največje projekte / 08:40, 26. januar

O širitvi OŠ Antone Janše še vedno nič. Pozabljeni od občine in sveta. Prejšnje in sedanje vodstvo OŠ ni sposobno zlobirati prepotrebno širitev šole.

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..