Dogajanja ob gradnji železnice

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. november 2021 / 10:51  

Preden nadaljujemo z naslednjim poglavjem, omenimo še primer samske služkinje Jožefe Winter (19), ki je prijavila, da jo je gospodar Anton Šmer nekaj tednov po veliki noči 1856, ko je bila gospodarica zdoma, posilil.

Zdravniška preiskava je pokazala, da je bila Jožefa »deflorirana« že davno in da je morala imeti že precejkrat spolne odnose. Zadnjo ugotovitev je sicer priznala »z omejitvijo«, da se je to dogajalo šele po posilstvu. Nadalje je zdravniška preiskava ugotovila, da je bil njen telesni ustroj tak, da bi se »s pravočasno uporabo njenih sil« vsekakor lahko ubranila posilstva. Sostanovalci v hiši niso v navedenem času slišali nobenega kričanja, ropota; zadevo je prijavila šele po skoraj enajstih tednih, medtem ko je nadaljevala služenje pri svojem posiljevalcu. Šmer (38), ključavničar in preddelavec na železnici v Ljubljani, je bil poročen že 14 let, v moralnem pogledu ni bilo nobene pritožbe proti njemu in zadevo so opustili.

Gradnja železnice je včasih zahtevala množico priložnostnih delavcev za postavljanje proge. Vse te ljudi je bilo treba nastanjevati, prehranjevati, prati, zadovoljevati druge potrebe – kar je pritegnilo nove množice, ki so skrbele za vse te vzporedne dejavnosti. Delavci so dobivali plačo in denar je bilo treba porabiti (nekateri so resda tudi varčevali), za kar so se spet pojavili novi ponudniki storitev. Med temi, večinoma neukimi in surovimi ljudmi, se je dogajalo ne le veliko malega kriminala, temveč tudi pravi ropi in uboji, umori. Kjer je na kupu takšna vojska »dedcev«, so nepogrešljive tudi spolne usluge, za kar so skrbele prodajalke ljubezni, ki so obdelale večino potrebnežev. Vedno pa jih je ostalo nekaj »s posebnimi potrebami«, zlasti posiljevalcev mlajših mladoletnic, ki jih še ni bilo v zvodniških menijih.

Eden takih je bil Janez Jerše (30), junija 1846 delovodja na gradnji proge med Savo in Ponovičami. Tam je bila tudi 14-letna Marija Pisovc s staršema, zadolžena, da je delavcem prinašala na delovišče vodo za pitje. Nekega dne, okrog treh popoldan, jo je na poti k studencu v grmovju počakal Jerše in jo nagovoril: »Čakaj, greva skupaj!« Marija mu ni odgovorila in je šla naprej, Jerše pa za njo in ji čez nekaj časa rekel: »Pridi sem, tu je še en boljši izvir in še bliže kot oni drugi.« Verjela mu je in mu nekaj časa sledila skozi grmovje. Kar naenkrat je obstal in ji vzel škafec z glave rekoč: »Usedi se malo in se spočij.« Ko ga je zavrnila, da mora ljudem hitro prinesti vodo, jo je zgrabil za roko in jo povlekel na tla. Pobrala se je in hotela naprej, a jo je znova potegnil na tla in ji predlagal: »Lahko bi se malo ulegla na hrbet!« Ker se ni hotela, jo je pritisnil na tla in jokajočo tolažil: »Bodi tiho, saj boš šla takoj naprej!« Nato si je odpel hlače, se nagnil nadnjo, ji dvignil krilo, z roko razkrečil nogi in se ulegel mednju. Z roko se je prijel za ud in ga na silo zarinil v njeno osramje, da jo je zelo zabolelo in je spet zajokala. Zahtevaje jo je podkupoval: »Bodi tiho, saj ti bom dal dvajsetico in ruto.« Marija je sicer utihnila, a ponovno močno zakričala, ko je začel močno suvati z udom v nožnico.