Brez skrbi, prijatelj moj

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. november 2021 / 10:55  

Konec avgusta se je pet mladih Slovencev v okviru programa mladinskega misijonskega prostovoljstva POTA odpravilo v Lodwar v Keniji. Tam so ostali dobre štiri tedne. Po vrnitvi v Slovenijo po svojih župnijah pripravljajo potopisna predavanja. O tem in dobrodelni dogodivščini smo se pogovarjali s Klaudijo Rakovec iz Bašlja, eno od dveh Gorenjcev v ekipi. Drugi je bil Tadej Mehle iz Mengša.

Oba sta se s prostovoljstvom na takšen način srečala prvič. Poti sta se izjemno veselila in do zadnjega nista vedela, ali bosta avgusta lahko odletela v Kenijo ali pa bo koronavirus preprečil njuno pot. A se je vse skupaj dobro izšlo. Za vstop v Kenijo so člani skupine potrebovali pogoj PCT, upoštevati pa so seveda morali tudi vse druge ukrepe v državi gostiteljici. »Maske so obvezne, sploh za belce. So pa precej bolj sproščeni glede celotne koronasituacije,« razloži Klaudija Rakovec.

Pristali so v Nairobiju, tri tedne preživeli v Lodwarju, prvi teden pa so si vzeli čas za turistično raziskovanje. Šli so na safari, se družili z Masaji, si ogledali glavno mesto ... Nato jih je čakalo delo.

Priprave so začeli marca letos

Njihov gostitelj, katoliški župnik Imo Donald Bassols, jih je prosil, naj prinesejo s seboj žoge, saj so njihove res slabe kvalitete, so pa poleg košarkarskih žog v Kenijo z njimi potovali tudi košarkarski dresi (hlače in majice) pa tudi majčke, ki jih je prispevala KZ Sloga. Najbolj dobrodošla je bila seveda finančna donacija. »Vedeli smo, da nam bo vroče, da bomo fizično delali, obnavljali in dograjevali športno in kulturno infrastrukturo, za večino drugih reči pa smo se pustili presenetiti,« pripoveduje Rakovčeva in doda, da so priprave na delavno popotovanje začeli že marca letos. » Udeleževali smo se vikendov usposabljanj, delavnic, sestankov in srečanj. Izključno za potrebe misijona smo na različne načine zbirali sredstva. Obiskovali smo župnije, organizirali dobrodelni koncert, izvedli še druge akcije in bili veseli vsakega donatorja.«

Reven kraj, bogata izkušnja

Nadaljuje: »Od Slovenije do Lodwara, kraja v suhem in revnem delu Kenije, nas je čakala dolga in naporna pot. Takoj ko smo prišli, nam je postalo jasno, da smo atrakcija, zaradi polti in 'mehkih las'. Vsi so nas pozdravljali, nam mahali in se nas želeli dotikati.« V Lodwaru so večino časa preživeli na delovišču. »Pri delu smo sodelovali z delovodjo, izučenimi mojstri, mladimi, ki so si želeli športno-kulturnega centra, in z nekaterimi, ki so delo dobili, ker so naključno prišli mimo. Ljudje namreč tam živijo bolj od priložnostnih del.« Delali so pet dni v tednu, ob koncih tedna so bili prosti. »Tako so sredi mesta igrišča za odbojko, košarko in rokomet ter knjižnica. V istem sklopu je še večnamenska stavba, v kateri je prostor za druženje, trenerje, badminton in posebna soba za testiranje na virus HIV. Vse je bilo nekoč že v uporabi. Ni bilo denarja za obnovo in objekti so začeli propadati. Mi smo to obnovili, nekaj tudi dogradili. Uredila se je okolica, posadili smo drevesa, popravili omare ter okna in vrata, prepleskali prostore. Tako so sedaj objekti ponovno v uporabi in veliko prispevajo k druženju mladih, povezovanju skupnosti, kar je še posebno pomembno za kraje, kjer revščina in socialni problemi prevladujejo.«

Testenine so luksuz

Izkušnja je bila res zanimiva in bi jo ponovila, pove Rakovčeva, se pa zasmeje, ko jo povprašamo o hrani; zanima pa nas tudi, kakšen vtis je nanjo naredila druga kultura.

Odgovori: »Velikokrat je bila na krožniku koza. Prevečkrat.« (smeh) In opiše, kako jih je za dobrodošlico pričakal običaj, ko mora prišlek sam zaklati kozo. Skozi to so šli tudi oni. »So kar mesojedi. Zraven postrežejo riž, ugali – neke vrste belo polento. Pomfrit in 'makaroni' so bili luksuz. Sem ter tja so se znašle na krožniku ribe, tudi piščanec, vendar bolj poredko.« Njihova kultura je zelo različna od naše, pove. »Sploh kar se tiče pogleda na družino, šolo, stalno službo, k čemur mi zelo stremimo.« Kar naprej ponavljajo 'hakuna matata' (brez skrbi). »Živijo zelo 'na počasi',« karikira. »Res se jim nikamor ne mudi,« zaključi.