Včasih se prebudi Gorenjec v njem

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. november 2021 / 22:56  

Uroš Smolej je bil gost pogovornega srečanja na Jesenicah. Dolgoletni igralec MGL je po rodu Jeseničan, kjer je tudi prvič stopil na oder.

Rojen je bil na Jesenicah, menda pozno zvečer, zato ima še danes rad večere. Kar za igralca pravzaprav ni nič nenavadnega. Uroš Smolej (letnik 1974) je eden naših najbolj cenjenih igralcev, že kot študent je prejel trojčka nagrad: Severjevo, Borštnikovo in Prešernovo, kasneje, kot uveljavljeni igralec, pa istega trojčka še enkrat ... Po rodu je Jeseničan, živi v okolici Ljubljane, a se domov rad vrača. Tako je na jeseniškem odru gostoval tudi v torek zvečer, a tokrat ne kot igralec, temveč kot gost pogovornega večera, ki ga v sklopu projekta Obrazi slovenskih pokrajin pripravljajo gorenjske knjižnice. Z njim se je pogovarjal Vid Sodnik, še en Gorenjec, ki živi v Ljubljani.

Kot je povedal Smolej, ima na otroštvo na Jesenicah lepe spomine, zlasti na predšolsko obdobje, ko je ogromno časa preživel pri stari mami in starem očetu na Bokalovi. Odraščanje je bilo zaznamovano z razigranostjo, igranjem s prijatelji, tudi veliko padci z dreves. Obiskoval je Osnovno šolo Toneta Čufarja Jesenice, kjer se je srečal z dramskim krožkom, katerega mentor je bil takratni igralec v jeseniškem gledališču Igor Škrlj. V enem od šolskih nastopov je tudi prvič začutil, kako lepo je deliti energijo z odra s publiko. »Zazdelo se mi je, da bi to rad počel še več, več, več ...« A hkrati je bilo to obdobje, ko so ga, ker je bil malce drugačen, nenavadno svetlolas, tudi precej zbadali, bil je tarča posmeha, zato je bil tudi bolj zaprt vase. Sledila je jeseniška gimnazija, v tem obdobju je že začel igrati v jeseniškem gledališču, najprej kot statist, kasneje pa tudi v večjih vlogah. »Še danes se mi zdi, da ima navezanost, ki se zgodi v ljubiteljskem gledališču, posebno vrednost. Spominjam se druženj, dobre volje, energije, ki združuje, tudi gostovanj.« Profesionalno gledališče v nasprotju z amaterskim igralcu sicer veliko daje, a tudi veliko vzame, sam je bil na trenutke tudi na robu izgorelosti, je priznal.

V profesionalnem gledališču se je zaposlil kmalu po diplomi (na Akademiji za glasbo, radio, film in televizijo je diplomiral leta 1998), najprej za dve leti v Prešernovem gledališču v Kranju, zatem pa v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), kjer je še danes. Kot pravi, je imel srečo, da je lahko igral številne krasne vloge v odličnih predstavah, ima tudi čudovite kolege. Občasno nastopa tudi v drugih gledališčih, posebna ljubezen pa je mjuzikl. »Mjuzikl je žanr, ki združuje veliko prvin, ki me zanimajo: ples, glasba, petje, igra, šov ... Je pa tudi trikratno delo, vse se pomnoži, koreografija, songi, igralske vaje ... To je po navadi kar naporno.«

V pogovoru z Vidom Sodnikom je spregovoril tudi o svoji novi garderobi, ki si jo je priboril v gledališču in je posebno zatočišče s krasnim razgledom na Prešernov trg, a z vonjem po čevapčičih iz bližnjega lokala. Pred vsako predstavo potrebuje veliko miru, ima svoj ritual, za katerega si vzame veliko časa, vselej tudi preleti besedilo predstave. Zanimivo je, da si masko za predstavo, četudi je zahtevna, vedno naredi sam, saj ga to, kot pravi, pomirja.

Med drugim je še razkril, da je zelo samokritičen in zahteven sam do sebe, zato nikoli ne zaspi na lovorikah; da ima rad ljudi, ki se znajo šaliti na svoj račun, saj to počne tudi sam; da ima zelo rad komedije, sploh če so dobre in kvalitetne, a obenem ima rad tudi resne predstave, kjer ni takojšnjega glasnega odziva iz dvorane, a igralec začuti neko nevidno povezavo s publiko in ve, da je bilo odigrano dobro ... In še da ima rad živali, doma ima dva psa in tri kokoši, gorenjski naglas pa da 'udari' na plano le še občasno, ko pride domov, Gorenjec v njem pa se je prebudil tudi nedavno, ko je nekaj dni sodeloval pri snemanju drugega dela komedije Pr' Hostar. In ne, kot Gorenjec res ni razsipen, ni pa tudi skopušen, temveč zgolj – ekonomičen.