Na razstavi z naslovom Janko Ravnik – Anja Poštrak, vodja Muzeja Tomaža Godca, in Bojan Traven, pobudnik in soavtor razstave / Foto: Igor Kavčič

Umetniška moč Janka Ravnika

V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled interaktivna razstava Janko Ravnik, ki so jo v počastitev 130. obletnice rojstva s pomočjo poznavalcev njegovega življenja in dela zasnovali domačini v Stari Fužini. Bil je glasbenik, pedagog, skladatelj, fotograf, gornik in filmski režiser – leta 1931 je posnel prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga.

Gradnjo Skalaškega doma na Rjavi skali nad Ukancem v Bohinju (Vogel) so financirali predvsem z vstopninami za ogled filma V kraljestvu Zlatoroga. Dom so postavili leta 1933, uradno pa so ga z velikim ognjemetom in kresovi na okoliških planinah odprli avgusta 1934.

Razstava s preprostim, a kot boste v nadaljevanju brali – vseobsegajočim naslovom Janko Ravnik, ki je bila čez poletje najprej na ogled v – za tovrstne dogodke – na novo preurejenem Kulturnem domu v Stari Fužini, sedaj gostuje še v njegovem rojstnem kraju, v Bohinjski Bistrici. V galerijskem prostoru Muzeja Tomaža Godca je tako na stenah kot izmenjaje se na ekranu na ogled izbor iz Ravnikovega fotografskega opusa, ob tem poslušamo njegovo glasbo, na posebnem zaslonu pa lahko v prispevkih sodelujočih avtorjev preberemo tudi marsikaj zanimivega o njem.

»Si predstavljate skladatelja in koncertnega pianista, da nariše načrt, z modelarsko žagico iz vezane plošče izreže rebra in obod ter izdela ličen in povsem plavajoč model ladjice? Morda fotografa, ki iz lesa izrezlja božične jaslice? Ali pa univerzitetnega profesorja, ki vzame kramp in lopato in se loti nadelave planinske poti? To niso trije ljudje, to je Janko Ravnik – med vsem drugim – snovalec, snemalec in režiser prvega slovenskega celovečerca,« o njem v uvodu svojega prispevka zapiše Jurij Dobravec.

Janko Ravnik (1891–1982) je po osnovni šoli v domači Bohinjski Bistrici obiskoval Orglarsko šolo v Ljubljani, glasbeno šolanje nadaljeval pri Glasbeni matici, od svojega dvajsetega leta pa v Pragi, kjer je iz klavirja diplomiral leta 1915. Prvo svetovno vojno je preživel kot vojak pešak in godbenik v Judenburgu in Tolmeču. Po koncu vojne je delal v ljubljanski Operi in poučeval na Konservatoriju za glasbo, kasnejši Akademiji za glasbo, kjer je bil med letoma 1951 in 1955 dekan.

Že kot najstnik se je začel ukvarjati tudi s fotografijo, sledil je novostim na fotografskem področju, njegove krajine, zlasti gorske, so redno objavljali v Planinskem vestniku in nekaterih časnikih. Kot piše Dobravec, je s slikami opremil več knjig svojih planinskih kolegov Juliusa Kugyja in Henrika Tume.

Multimedijski umetnik izpred sto let

Prav Ravnikove fotografije so tudi sredica tokratne razstave. »V jeseni življenja je zgradil hišo v Stari Fužini, kjer še danes živijo njegovi potomci, tudi vnuk, s katerim smo sodelovali pri postavljanju razstave,« pripoveduje pobudnik in eden soustvarjalcev razstave Bojan Traven, sicer predsednik KS Stara Fužina - Studor. »V vaškem kulturnem domu smo uredili galerijo Valentina Hodnika, dobili smo avdio, video in svetlobno opremo, in ko smo že spomladi začeli razmišljati o prvi razstavi, smo vedeli, da bo to naš sovaščan, Bohinjec Janko Ravnik. Z njim v povezavi nastopijo kar tri okrogle obletnice, ob 130. obletnici njegovega rojstva je tu še stoletnica skalaštva na Slovenskem, bil je tudi eden pomembnih in dejavnih skalašev, in ne nazadnje letos mineva devetdeset let od prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga, katerega režiser in scenarist je bil prav Janko Ravnik.«

Ko že zapisano, velja Ravnika omeniti tudi kot izjemnega umetniškega fotografa. Fotografiral je njemu tako ljub alpski svet, Bohinj in okolico, gorsko motiviko pa je iskal tudi drugje. Vse to je seveda združeval s svojim skalaštvom, hojo in občudovanjem gora. Bil je tudi odličen klavirski pedagog in skladatelj, zato so v razstavi nekako združili fotografijo in glasbo, poleti v Stari Fužini pa so dodali še gibljive slike iz že omenjenega filma V kraljestvu Zlatoroga. »Mogoče je razstava nekoliko drugačna kot običajno, saj smo v njej želeli združiti vse njegove talente. Kot intelektualec z začetka dvajsetega stoletja iz Bohinja je bil že pred sto leti vsestranski ustvarjalec in bi danes veljal za multimedijskega umetnika,« Ravnikov umetniški opus v eni besedi opredeli sogovornik.

Razstavo sestavlja več kot dvajset reprodukcij fotografij, hkrati pa je na ekranu ogled desetminutni film oziroma izbor posnetkov z gorsko motiviko. Izbor je pripravil Traven, oblikovalka Tina Brezovnik pa si je fotografije zamislila tako, da na panojih delujejo kot slike in imajo zato oblikovane okvirje. Ob ogledovanju fotografij nas spremlja Ravnikova glasba, njegov znani Melanholični valček.

»Želeli smo pripraviti razstavo na sodoben način in predvsem fascinirati ljudi z Ravnikovo dejavnostjo v Bohinju na začetku dvajsetega stoletja. Obujamo misel, kako je treba hoditi v hribe, na neki način ideologijo, ki so jo pred sto leti uvajali skalaši – tovarištvo, solidarnost, uživanje v gorski naravi … Nasprotje od današnjega hitenja v gore in zgolj osvajanja višinskih metrov in števila vrhov,« pripoveduje Traven in dodaja, da je bilo v Ravnikovem času zagotovo mnogo težje s fotografskim aparatom, stojalom in drugo opremo hoditi v gore kot danes, ko so dovolj mobilni telefoni. Predstavljene fotografije Janka Ravnika niso reportaža, ampak so izjemni umetniški posnetki. Čakal je na pravo svetlobo, vreme in zato večkrat ob različnih delih dneva iskal posnetke v gorah.

V kraljestvu Zlatoroga

Pri snovanju razstave so z besedili sodelovali že omenjeni Jurij Dobravec, o Ravnikovi glasbeni poti piše dr. Katarina Bogunović Hočevar z Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, o njegovem prispevku k skalaškemu gibanju pa dr. Peter Mikša, docent na Oddelku za zgodovino, prav tako s Filozofske fakultete. »Zapisi so odlična nadgradnja vtisa, ki ga na razstavi dobimo ob gledanju fotografij in ob tem poslušanju Ravnikove glasbe. So dodatek k umetniškim fotografijam za vse tiste, ki o avtorju želijo izvedeti kaj več,« pove Anja Poštrak iz Gorenjskega muzeja, ki je razstavo povabila v Muzej Tomaža Godca, kjer bo v prvi vrsti tudi krajanom Bohinjske Bistrice na voljo do sredine novembra.

Kot piše Dobravec, je bil V kraljestvu Zlatoroga pravi velefilm, kot so ga ob nastanku imenovali nekateri časniki. Prvič so ga predvajali 29. avgusta 1931 v dvorani Union v Ljubljani. V prvih tednih si ga je ogledalo čez 15 tisoč gledalcev. Ideje za film so vzniknile med skalaši, katerih predsednik je bil prav Ravnik, ki je že v dvajsetih letih ustvaril neponovljiv fotografski opus gorskega sveta. Snemanje je potekalo tudi s pomočjo lokalnih gornikov, dobro uro in pol posnetega filma je takrat ustvarilo le okrog deset ljudi. Zgodba v filmu je preprosta: trije fantje, študent, delavec in kmet, se odpravijo na Triglav in ob poti srečujejo različne ljudi in opazujejo različne dogodke. Od mestnega vrveža v Ljubljani preko sejma v Kranju, parnega vlaka, elektrarne, kmečkih opravil do gozdarja, sirarjev, pastirjev, kmetic in kmetov po poljih in travnikih, znanstvenikov, otrok ... Zgodba se izteče ob jezerskih biserih v Bohinju in na Bledu. »Romantiko prispevajo povsem resni in čustveno nabiti ljubezenski prizori. Joža Čop, Herbert Drofenik in Miha Potočnik so tako postali prvi slovenski veleigralci, Franca Sodja, Vogarjeva iz Bohinjske Češnjice, pa za trenutek prva dama slovenskega filma,« poudarja Dobravec.

Danes je film V kraljestvu Zlatoroga v negativu in več kopijah pozitiva shranjen v Arhivu Republike Slovenije. V začetku devetdesetih let so v Društvu Jarina Bohinj redne predstave ob živi klavirski spremljavi organizirali v Ravnikovem domačem Bohinju. Danes se prvi velefilm z nedavno dodano orkestrsko spremljavo občasno pokaže na Televiziji Slovenija, redno pa vrti v muzeju v Mojstrani in dvojniku Aljaževega stolpa pri Stari Fužini.

Ali kot dodaja Bojan Traven: sporočilo Ravnikove razstave ni le opozoriti na lokalni ponos Bohinja, na našega naprednega multimedijskega umetnika izpred sto let, ampak tudi povedati ljudem, v kako lepem okolju živimo in kakšen je pravi način uživanja te čudovite gorske krajine okrog Bohinja.

Oddajte svoj komentar

Kranj 13°

delno oblačno
vlažnost: 82 %
veter: J, hitrost: 11 km/h

2/17

petek

3/18

sobota

3/12

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Podnart, 22. marec 2024

Monokomedija Jutri začnem odpovedana

OBVESTILA / Gorenjska, 22. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PRIREDITVE / Stara Loka, 22. marec 2024

Pasijonski večer

PRIREDITVE / Visoko, 22. marec 2024

Ob materinskem dnevu

DELAVNICE / Lesce, 22. marec 2024

Velikonočne delavnice

PRIREDITVE / Brezje, 23. marec 2024

Romanje po Rožnovenski poti

OBVESTILA / Kranj, Šenčur, Cerklje, Goriče, 23. marec 2024

Meritve krvnega tlaka, sladkorja in holesterola

PRIREDITVE / Spodnji Brnik, 24. marec 2024

Ob materinskem dnevu

 

 
 

 

 
 
 

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??

Kje bi bilo medvedki Mici bolje / 14:20, 22. marec

Teli nevladniki in razni paraziti na davkoplačevalskem denarju so pametni ja...Medota bi rešili iz ujetništva in ga preselili v zavetišče?! ...

Kranj diha z vojašnico / 22:55, 20. marec

Migranti bojo vsaj rodnost popravli, vlada te pa na suho nateguje ;)

Kranj diha z vojašnico / 20:58, 20. marec

Bojim se, da bodo na koncu v teh lepih hangarjih poležavali ilegalni migranti. Okoli novega leta se je omenjalo tudi Kranj, kot možni center...

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...