Bodi moja sestra!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. oktober 2021 / 22:25  

Za plotom življenja, 2. del

»Še dobro, da je oče že spal, sestra pa tudi. Krvava oblačila sem namočila v loncu, ki smo ga uporabljali za pranje. Potem sem se zavlekla na žimnico in poskušala zaspati. Nisem mogla. Toliko sem že vedela o 'rožicah in čebelicah', da sem se bala tudi, da sem zanosila.«

Življenje je Zvonko utrdilo, naredilo jo je tudi trmasto. Še danes »znori«, ko jo kdo vpraša, zakaj posilstva ni prijavila. Na vso moč jo jezi, ko pomisli, kako naivni in nevedni so ljudje! Konec šestdesetih let so bili drugi časi! Komu bi se lahko pritožila? Nikomur. S prijateljico o grozljivi izkušnji nista niti govorili, ker ju je bilo preveč sram. Če bi vrstniki izvedeli, bi se kvečjemu smejali. Oče enega od posiljevalcev je delal v Snagi. Če bi Zvonka preveč opletala z jezikom, kdo ve, morda bi njen oče izgubil službo ...

»A ni bilo vse tako črno, kot se mogoče sliši. Slišala sem, da na tečaj karateja vpisujejo tudi dekleta. Takoj, še isti dan, sem se prijavila. Eden od vaditeljev je dekleta učil še drugih borilnih veščin. Sicer nisem imela denarja, a je za obe plačala prijateljica. Za tečaj sem navdušila tudi druga dekleta. Nazadnje ga je obiskoval ves razred, razen dveh, ki sta bili vozačici.

Malo pred polnoletnostjo sem spoznala trenerjevega prijatelja. Zdelo se mi je, da mora biti vreden vsega spoštovanja. Bila sem v letih, ko so me fantje odbijali, za zrele moške pa se mi je zdelo, da mi ne morejo biti nevarni. Borut, s katerim smo se družili na treningu, pa sploh ne. Nekoč smo bili na nekem tekmovanju. S kombijem nas je razvozil po domovih, mene je razložil pred našim blokom zadnjo. A preden bi se to zgodilo, me je vprašal, ali greva še na eno pivo. Da mu je dolgčas, ker je sam doma. Nič hudega sluteč sem pristala. Ne vem, morda mi je kaj stresel v pivo, morda se me je le tako hitro prijelo, a po drugi steklenici se nisem več branila. Z menoj je lahko počel, kar je hotel. Posilstva se niti ne spomnim dobro, vem le, da niti ni bilo neprijetno. Tudi zato sem bila na neki način počaščena, ker sva ga nekajkrat še ponovila. Žal so bile posledice najinega igračkanja krute: zanosila sem. Zanimivo, da je bilo meni takrat čisto vseeno. Nekako sem si predstavljala, da se bova z Borutom poročila in srečno živela do konca življenja. Ko sem mu zaupala veselo novico, mi je povedal, da ne bo šlo, ker ima že 52 let. Dvainpetdeset! Številka me je prizemljila. Na kakšno pedofilijo nisem pomislila, saj se je kar nekaj mojih vrstnic poročilo pri 17 letih. Spomnim se, da je bil torek, ko me je prišel iskat s kombijem in me odpeljal v Zagreb. V neki lepi hiši nedaleč stran od središča mesta naju je sprejel gospod v beli halji. Dal mi je injekcijo in mi očistil maternico pri polni zavesti. Bila sem brez volje in tako otopela, da se niti ne spomnim, da bi kaj čutila. Domov sva se vrnila v tišini. Vedela sem, da se ne bova več videla. Kljub vsemu mi je bilo precej hudo. Čeprav sem prisegla, da se me noben moški ne bo nikoli več dotaknil, sem se ob prvi priložnosti ponudila prvemu, ki je bil prijazen z menoj. Sama sebi sem se gnusila.

Pri dvajsetih sem se zaposlila. Nekje sem prebrala, da lahko ženske, ki so imele splav, brez težav seksajo, ker so postale neplodne. Takrat mi je bilo še čisto vseeno, ali bom imela kdaj otroke ali nikoli. Priložnosti za seks sem imela veliko. V tovarni, kjer sem delala, so imeli mojstri navado, da so ženske vodili v skladišče. Z obljubo, da bodo dobile boljše delovno mesto, so z njimi počeli marsikaj. Tako nizko se nisem nikoli spustila.

Potem sem si na delovnem mestu zlomila nogo. Predlagali so mi, da začasno opravljam delo vratarja. Raje to, kot da bi sedela doma in gledala v zrak. Nisem imela veliko dela: beležila sem prihode in odhode, se prijazno nasmihala poslovnim partnerjem, ki so prihajali k direktorju na obisk. Ob točno določenih urah pa sem morala prvemu, ki je prišel mimo, pregledati osebne stvari, da s seboj ni odnesel česa, kar ne bi smel. Nekoč sem pri nekem uglednem sodelavcu, bil je tudi predsednik sindikata, našla moško jopo, v kateri je bila kuverta, na kateri je bilo izpisano ime nekega drugega, v njej pa je bilo nekaj bankovcev. Bolj, kot je trdil, da mu je denar nekdo podtaknil, manj sem mu verjela. Prišli so miličniki in ga odpeljali. Šele čez čas je prišla resnica na dan: res so mu podtaknili denar! Zaradi krivice, ki sem jo naredila, imam še danes slabo vest.

Na srečo mi ta sodelavec ni zameril. Ko sem se po zelo ponesrečeni zvezi ločila (z možem nisem želela biti intimna), me je poiskal in mi veliko pomagal. Ne vem, kaj mi je bilo, nisem cenila njegove dobrote.

Želela sem živeti življenje brez obveznosti, kot ptiček na veji. Imela sem stanovanje, ki sem ga dobila od tovarne, kjer sem delala, dovolj denarja za uživanje, lepe obleke, čevlje, kozmetiko. S prijateljico sva hodili na plese, včasih tudi kaj popili. Bila sem z različnimi moškimi, a nikoli nisem nič občutila. Če še niste sami doživeli, kako to je, ko je telo neodzivno in hladno, ne veste, kako to boli.

Stara sem bila 42 let, ko sem spet srečala nekdanjega sodelavca. Nisem ga prepoznala, on me je takoj. Bil je čisto na tleh, saj je od takrat, ko je hkrati izgubil ženo in hčerko, minilo komaj leto dni. Bilo ga je strah samote – tako kot mene. Predlagal mi je, da se preselim k njemu. Bova kot brat in sestra, le sama ne bova. Res sem to naredila. Petnajst let nama je bilo zelo lepo. Vse sva skupaj počela, le v postelji se nisva družila. Brez težav sem šla za vogal s komer koli, a z njim – ne. Preveč sem ga spoštovala in imela rada. Potem sem izgubila še njega. Samomor. Ni mogel prenesti, da je ostal brez žene in hčerke.

Nato sem srečala Gabrijelo. Dve osamljeni duši, dve ranjeni telesi. Vprašala sem jo, ali bi bila moja sestra. Pristala je. 'Bolje to, kot pa da v samoti tulim med štirimi stenami in nimam nikogar, ki bi mi v najtežjih trenutkih stal ob strani,' mi je odgovorila.«

(Konec)