Z mamo ni bilo šale

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Nasveti / četrtek, 21. oktober 2021 / 10:11  

Za plotom življenja, 1. del

Gabrijela in Zvonka sta se odločili, da po smrti svojih partnerjev zaživita skupaj. Ceneje je in bolj praktično, sta mi zatrdili, ko smo sedle h kavi v preddverju hotela, kjer sta preživljali dopust na turistične bone.

O sebi je želela spregovoriti le Zvonka. Gabrijela je menila, da je bilo njeno življenje preveč dolgočasno, da bi se o njem razpravljalo. »Poročila sem se pri dvajsetih, rodila sem štiri otroke, skrbela zanje in za moža. Ni nam bilo hudega. Potem je mož umrl, otroci so se odselili od doma, ostala sem sama z zelo skromno pokojnino. Ni bilo 'ne za umreti ne za živeti'. Na nekem upokojenskem druženju sem ponovno srečala Zvonko, predlagala mi je, da se preselim k njej. Od takrat naprej se imam precej bolje,« je na kratko razložila.

Zvonkina življenjska zgodba je bila zelo drugačna. »Izstopala sem že v zgodnjem otroštvu. Prvi razred sem začela obiskovati leta 1955. Učila nas je učiteljica, ki je bolj slabo obvladala slovnico. Bila sem velik knjigožer, vedela sem, da se 'bolj' piše s črko j na koncu. Učiteljica je ves čas pisala 'bol'. Nekoč sem dvignila roko in na ves glas povedala, da se moti. Kakšen vihar sem povzročila! Ravnatelj me je poklical v svojo pisarno, kjer me je zlasal in oklofutal zaradi nesramnega obnašanja. Za kazen sem morala petstokrat napisati v zvezek 'bol'.

Danes pogosto berem pretresljive zgodbe o otrocih, ki doživljajo družinsko nasilje. Ko bi vi vedeli, kaj se je dogajalo pri nas doma! Ni minil dan, da se oče in mama ne bi do krvi stepla! Živeli smo v neki luknji brez sanitarij. Te so bile nekaj vrat naprej, na hodniku, uporabljali pa so jih tudi drugi stanovalci. Mama je bila nasilnejša od očeta. Pogosto je bežal pred njo. Spominjam se, da se je zaklenil na stranišče in niti na prošnje sosedov se ni hotel odkleniti. Ko je to storil, so ga natepli še oni. Mama mu je pogosto rekla: 'Sedaj pa k nogi.' To je pomenilo, da je naju s sestro napodil iz stanovanja, da sta se z mamo lahko 'igrala' v postelji. Zaposlena sta bila le občasno, od česa točno smo živeli, pa ne vem. Oče je vedno bolj pil, včasih ga ni bilo domov tudi po več dni, ker je obležal za kakšnim plotom. Takrat je mama privlekla v stanovanje kakšnega drugega moškega. S sestro Irmo pa sva morali počakati ali na stopnicah ali zunaj, na dvorišču. Poleti je še šlo, pozimi je bilo malo težje, saj sva bili skromno oblečeni. Leta 1962 se je mama ločila. Našla je bogatega moškega, ki jo je bil pripravljen vzeti k sebi, a pod pogojem, da pride sama – brez otrok. Iz stanovanja je vzela vse, kar je bilo kaj vrednega, še posteljo, na kateri sva spali s sestro. Žal njena sreča ni trajala dolgo. Možakar se je pri podiranju smreke hudo poškodoval. Postal je invalid z zelo skromno pokojnino. Ta je bila za mamo zadosten razlog, da ga je pustila in se vrnila domov. V času njene odsotnosti smo se imeli kar lepo. Oče se je zaposlil pri komunali, tudi pil je veliko manj. Spomnim se, kako sva se s sestro razveselili, ko je domov pripeljal pečko, gašperček. Potegnil ga je iz smeti, ker ga je nekdo zavrgel. Kako lepo se je bilo greti ob njem! Oče je prinašal tudi kruh, ljubljansko salamo, jogurte v tetrapakih, jabolka, piškote. Že takrat so v Ljubljani obstajali bogataši, ki so imeli vsega preveč in so hrano metali v smeti!

Mamine vrnitve se nismo čisto nič razveselili. Že prvi večer je udarila očeta, potem pa še sestro. Stara sem bila kakšnih deset let, bila sem potegnjena donda, v meni pa se je kopičila jeza zaradi nasilja, ki sem mu bila priča. Čisto spontano sem se dvignila s stola in se z vso močjo zaletela v mamo. Tega ni pričakovala, spodneslo ji je tla pod nogami, nesrečno je padla in s komolcem udarila ob tla. Zaradi bolečine se ji je stemnilo pred očmi, z glasnim kričanjem je planila proti meni, me prijela za glavo in z njo večkrat butnila ob steno. Če oče ne bi poklical na pomoč sosedov ... Kdo ve, morda bi me še ubila.

Mene so odpeljali v bolnišnico, kjer so povedali, da imam hud pretres možganov, po mamo pa so prišli miličniki. Rekli so, da gre na streznitev, a vem, da ni bila pijana. Oče je potem pri Snagi dobil stanovanje. Kakšno razkošje! Imelo je radiatorje, kopalnico in stranišče! Pohištva ni bilo nobenega, le 'koharček', kjer smo pogreli mleko ali kakšno argo juho. Spali smo na tleh, na žimnicah, ki jih je oče našel na odpadu. Kar dobro smo jo vozili, a ker sreča običajno ne traja dolgo, tudi naša ni. K nam se je priselila očetova sestra Marija. Ni bila napačna, le malo preveč je bila udarjena na red. Vse je moralo biti tako, kot je ona rekla. Bila sem že pubertetnica, od malega navajena na divjo svobodo, potem pa pride neka vešča iz Bitenj in me hoče ukalupiti! Nemogoče! Začela sem uhajati od doma. Družila sem se z mularijo, ki je postopala po železniški postaji. Zdelo se mi je blazno zabavno, ko sem videla, kako Marija ovohava moje spodnje perilo! Verjetno je bila prepričana, da sem kaj imela s fanti! Kako se je motila!

Za menoj je bila bridka izkušnja, ki sva jo doživeli s sošolko. Zvečer sva se vračali s pevskih vaj, ki smo jih imeli zaradi praznika ob 29. novembru. Kar naenkrat so se pred nama znašli trije mulci, stari okoli osemnajst let. Zagrabili so naju in odvlekli za neke zložene opeke. Dva sta me držala, tretji pa je spustil hlače in me posilil. Ko so opravili z menoj, so posilili še sošolko. Prestrašeni in v silni grozi sva ležali na mrzlih, poledenelih tleh, niti premakniti se nisva upali. Potem so se na naju še polulali in izginili v temi. Bilo je naju tako sram, da ne morem povedati. Druga drugi sva obljubili, da o posilstvu ne bova nikomur povedali. Po najboljših močeh sva se očedili, 'umili' sva se z vodo, ki sva jo našli v neki samokolnici. Odtavala sem domov, vse me je bolelo, krvavela sem. Še dobro, da je oče že spal, sestra pa tudi. Oblačila sem namočila v loncu, ki smo ga uporabljali za pranje. Potem sem se zavlekla na žimnico in poskušala zaspati. Nisem mogla. Toliko sem že vedela o 'rožicah in čebelicah', da sem se bala tudi, da sem zanosila …«

(Konec prihodnjič)