V lepoti gora napisal prvo pesem

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. oktober 2021 / 09:09  

Na domoznanskem večeru v Tržiču so predstavili ravno izdano knjigo izbranih pesmi Mata Mežka z naslovom Moje mesto Tržič, ki jo je zasnovala, gradivo zbrala in uredila Jožica Koder. Mežek (1928–2001) je bil pomemben soustvarjalec tržiškega kulturnega življenja, predvsem pa, kot je sam vedno poudarjal, pravi »Trščan«. Je avtor številnih ponarodelih pesmi, ki opisujejo lepote Tržiča in okolice. Tudi besedilo tržiške himne je prišlo izpod njegovega peresa.

»Misel, da bi o Matu Mežku, njegovem delu in ustvarjanju, še posebej na kulturnem področju, povedali zanamcem, se je porodila leta 2019 ob prazniku Občine Tržič, ko so v Kulturnem centru Tržič pevci Mešanega pevskega zbora Ignacij Hladnik pod vodstvom Tomaža Megliča zapeli tržiško himno Naš domači kraj avtorja, še danes znanega tržiškega kulturnika, Matije Mežka - Mata.« Takole je povedala in zapisala v knjigi Moje mesto Tržič Jožica Koder, ki je knjigo zasnovala, besedila izbrala in uredila. Predstavitev knjige je na nedavnem domoznanskem večeru gostila Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič. Za to priložnost so predvajali tudi pesem Naš domači kraj, ki po dobrih dvajsetih letih, odkar je bila prvič zapeta, ostaja globoko zakoreninjena kot tržiška himna.

V knjigi so izbrane pesmi Mata Mežka, saj je bila pri Sapčovih, kot se pri Mežkovih reče po domače, že od nekdaj pesem doma. »Začel sem hoditi v planine, najprej z očetom, pozneje v družbi, večkrat tudi sam. Ko sem odkrival lepoto gora, se mi je porodila misel, da bi poskusil to krasoto opisati. Tako je nastala prva pesem,« je povzeto iz njegovega zapisa. Jožica Koder je povedala, da ga je najbolj očarala Begunjščica, še posebno kadar jo je pobelil sneg in obsijalo jutranje sonce. Begunjščici je posvetil pesem, a so še druge. »Nekaj je uglasbenih: Kofce, Kriška gora, Tržiška dolina, Beli Triglav. Štiri pesmi so posnete na kaseti Kvinteta bratov Zupan,« je dejala Kodrova. V knjigi je nekaj notnih zapisov, uglasbitev znanih skladateljev. Matova hčerka Tanja je Kodrovi veliko pripovedovala o svojem očetu in »sva bili že dalj časa v besedi, da bi pesmi njenega očeta dobile mesto v knjigi«. Pesmi Mata Mežka pripovedujejo tudi o Tržiču, prijateljstvu, družini, šegah in navadah, tržiških prireditvah ... »Ljubezenskih ima, zanimivo, še najmanj,« je naglas razmišljala Jožica Koder. Vsaki knjigi je priložen kartonček, kjer je navedenih 16 pesmi, ki so uglasbene, in povezava do spletne strani, kjer jim lahko prisluhnete. Ena pesem pa ima v knjigi posebno mesto. Pesem očetu – Ta prav Trščan, kot jo je naslovila Tanja Hotko, Matova hčerka, in jo čustveno ponesla med obiskovalce prireditve. Ganjena, da očetovo delo ne bo šlo v pozabo.

V zadnjem delu knjige so zbrani Spomini. »Vsak je napisal nekaj, kar se dotakne srca,« je povzela Jožica Koder. Stane Bitežnik jih je naslovil Stric Matko, Marija Frantar Sopotnik v zboru, Boris Kuburič Čas beži kakor dim, Lado Srečnik Če si ta prav Trščan, Maja Ahačič Sapčov Mato – spomini v verzih, Franci Šarabon Moj prijatelj Mato ... V uredniškem odboru pri pripravi knjige so sodelovali David Ahačič, dr. Bojan Knific, Jožica Koder in Boris Kuburič, jezikovni pregled je opravila Irma Lipovec. Knific je v biografiji Mata Mežka zapisal, da je poklicno pot kot strojni ključavničar začel v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič, se izobraževal v Nemčiji in postal vodja mehanične delavnice, pred upokojitvijo pa je bil vodja enote za promet pri Viatorju v Tržiču. Igral je pri tržiški godbi na pihala, v zabavnem orkestru, v ansamblu Srake in več drugih glasbenih sestavih, pel je v Komornem zboru Peko, kot dramski igralec in pevec nastopal v operetah ... Bil je sodelavec Rdečega križa, organizator kulturnih prireditev, član in predsednik več društev. Predvsem pa je bil, kot je zapisala Jožica Koder, velik domoljub in zaveden Slovenec.

Knjigo Moje mesto Tržič je izdala in založila Zveza kulturnih organizacij Tržič, predsednik David Ahačič je ponesel »čudovito preprost in pomenljiv verz«, ki ga je Mato Mežek v pesniškem voščilu zapisal hčerki Tanji: »Rad bi ti podaril vse, kar je dobrega in lepega na svetu.«