Ko začutiš hvaležnost, je vse poplačano

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. september 2021 / 10:36  

Center za konje s posebnimi potrebami Alisa v Praprotni Polici deluje kot podružnični center Društva za zaščito konj, v katerem so nastanjeni konji, ki zaradi slabega zdravstvenega stanja oz. preteklih poškodb niso primerni za posvojitev.

»Smo nekakšna bolnišnica za konje. Konji, ki so pri nas, ne morejo v posvojitev,« pravi Maja Gregorič, ki skrbi za center v Praprotni Polici, kjer so nastanjeni konji z različnimi boleznimi. Več jih ima astmo, laminitis oz. Cushingov sindrom, težave z očmi oz. vidom, poletni ekcem, nekateri imajo tudi poškodbe sklepov in tkiva, do katerih večinoma pride zaradi pretepanja oz. slabega ravnanja, ki so ga doživeli pri prejšnjih lastnikih.

Večina konjev pride v center po inšpekcijskem odvzemu. Ker pa inšpekcijski postopki lahko trajajo precej dolgo, se je ravno pred kratkim društvo odločilo, da enega konja odkupi, saj bi žival v nasprotnem primeru poginila. »Odkupili smo jo, da smo jo lahko nato uspavali. Žal prihaja tudi do tega, kar je resnično žalostno. To je bil redek primer, ko smo žival odkupili. Tega načeloma ne počnemo, saj smo se že srečali z izsiljevanjem v smislu, če je ne odkupite, bo pa šla pa v zakol,« pravi sogovornica, ki je s konji povezana že vse življenje, z reševanjem konj pa ima 12-letne izkušnje.

V centru, ki se razprostira na štirih hektarih površine, imajo poleg treh koz in več mačk nastanjenih 19 konjev. Nedavno so na dnevu odprtih vrat sprejeli tudi zunanje obiskovalce. Prva stvar, ki jo ti opazijo ob prihodu, je, kako lepo urejen in čist je, za kar poskrbijo prostovoljci, ki so tudi med našim obiskom drgnili staje, da bi bile te čim bolj čiste in tako primerne za bivanje konj.

Ti imajo vsak svojo, največkrat zelo žalostno zgodbo, o katerih je obiskovalcem pripovedovala Maja Gregorič. Tako izvemo o islandcu, katerega življenje je že nekajkrat viselo na nitki, a so ga vsakič znova rešili in je v času našega obiska prav radovedno pogledoval proti neznanim obiskovalcem ter 'nagajal' naši sogovornici med pripovedovanjem zgodbe o njem.

Čeprav je v centru veliko živali z različnimi boleznimi, pa jim trpljenje velikokrat povzročijo ljudje. Včasih sicer nevede, včasih pa preprosto zaradi pomanjkanja empatije ali pa čiste hudobije. Center se imenuje po kobili Alisi, ki ima težave z vidom. Prejšnji lastniki so ji namreč v oči stresali pecilni prašek, posledice pa so bile grozljive in so vidne še danes. Primerov je še veliko. Pred časom so neznanci šest konjev v centru celo zastrupili, ob praznovanju novega leta pa je živali vznemirjalo glasno pokanje petard in ognjemeti.

Sicer pa se z različnimi težavami srečujejo domala ves čas. »Ravno pred kratkim je ena od kobil zbolela za koliko, ki povzroča hude bolečine. Na srečo je takoj prišel veterinar, ji dal injekcijo, nato pa sem kobilo celo noč kljub dežju sprehajala in na koncu se je vse dobro izšlo. Ves trud je poplačan, ko v očeh živali, ki ve, da je odvisna od tvoje pomoči, začutiš hvaležnost. To je nekaj neprecenljivega in zaradi takšnih trenutkov se splača vlagati ves svoj trud in čas v to delo.«

Za reševanje živali in stroške njihove oskrbe, ki nikakor ni zanemarljiva, poleg donacij prostovoljci večkrat zastavijo tudi lastne prihranke, država namreč pomoči centrom za rejne živali ne namenja. »Večina misli, da dobimo denar od države, a žal to ni tako. Vsa sredstva moramo priskrbeti sami oz. s pomočjo podpornikov,« pravi Gregoričeva.

V centru se sicer zavedajo, da ne morejo rešiti vseh živali, ki živijo v slabih bivanjskih razmerah, trudijo pa se, da bi o tem ozavestili ljudi in tudi zato so se odločili za organizacijo dneva odprtih vrat. »Bistveno je, da ljudem omogočimo vpogled v naše hleve, jim predstavimo svoje delo in živali. Da jim s tem pokažemo, da ni potrebe, da bi konji živeli v slabih razmerah in da jim lahko omogočimo kvalitetno življenje,« zaključuje sogovornica.