Kako smo iskali ovce nad Jezerskim

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Jezersko / četrtek, 19. avgust 2021 / 13:03  

Del letošnjega pestrega poletnega dogajanja v okviru Jezerske štorije je tudi soljenje ovc na Jenkovi planini, posebno doživetje pa prinaša prav dejstvo, da so ovce nepredvidljive živali in obiskovalcev s soljo ne čakajo za prvim ovinkom.

Zgornje Jezersko – Soljenje ovc v planini je le ena od aktivnosti, s katero na Jezerskem poleti obiskovalcem želijo predstaviti svojo kulturno in naravno dediščino ter identiteto, katere nepogrešljiv del je tudi ovčereja.

Za obiskovalce enkrat tedensko, ob sredah, pripravijo voden obisk Jenkove planine, ki se začne na Šenkovi domačiji – ta je ena od dveh kmetij na Jezerskem, ki ovce še pase po okoliških planinah in vrhovih. Čeprav se število ovac na Jezerskem zopet vztrajno veča in jih danes lahko naštejemo že okoli petsto, pa preostale kmetije ovce pasejo v dolini, na ograjenih pašnikih. »Tako kot mi včasih potrebujemo prehranska dopolnila, tudi ovce potrebujejo sol, s čimer dobijo natrij in klor, ki ju z običajno pašo na planini ne morejo zaužiti. Zato jim sol na planino nosimo,« nam pove Drejc Karničar, vrhunski alpinist, jezerski župan, v tem primeru pa tudi ovčerejec, ki bo ta dan naš vodnik. Šenkova domačija ima na planini trop ovac, ki šteje trideset odraslih živali in skoraj trideset mladičev, a še predno se s parkirišča v Ravenski Kočni podamo proti Jenkovi planini, nas Karničar opozori, da morda ovc danes ne bomo videli. Ponoči jih je namreč prestrašil medved, 15 ovac je pribežalo v dolino, preostale pa so se verjetno zatekle v kakšno zavetje. Poiskati jih bo treba, nas opozori, a nas s tem ne odvrne od dogodivščine. Med vzpenjanjem po senčni poti izvemo, da so ovce na planino letos zaradi dolge zime gnali dva tedna kasneje kot običajno, šele konec maja. Vse ovce so jezersko-solčavske pasme, ki velja za zelo trpežno in prilagojeno, ker pa so muhaste, rade zaidejo tudi na avstrijsko stran, kjer jih niso preveč veseli. Kjer so ovce, namreč ni divjadi, kar pa jezi avstrijske lastnike gozdov, ki imajo po njihovi zakonodaji tudi pravico do lova. A ovce se za državno mejo ne menijo, sledijo slastnim poganjkom v gozd ali skalo. Tekoče vode ne potrebujejo, saj vso potrebno tekočino dobijo s travo ali roso. Ovce svoj trop zapustijo v le izrednih razmerah, skupaj se tiščijo med nevihto, v mrazu in tudi v vročini.

Na Jezerskem ima ovčereja dolgo tradicijo, in ker so domači izdelki iz volne spet vedno bolj priljubljeni, število ovac narašča. Lastniki jih redijo zaradi mesa in volne. »Ovce postrižemo dvakrat letno, aprila, predno jih ženemo na planino, in oktobra, ko se vrnejo v dolino. Povpraševanje po volnenih izdelkih je res veliko, a težava je, da jih vedno manj zna kakovostno predelati volno. Pletenja so ženske še vešče, kako pa volno počesati, spresti … – ta obrt je žal že skoraj povsem zamrla. Morda se bodo stvari spremenile, saj ima zdaj na Jezerskem spet praktično vsaka kmetija ovce,« nam Drejc Karničar razlaga med hojo, medtem pa že pridemo na Jenkovo planino, od koder se nam odpre res lep razgled na sosednja vrhova Malo Babo in Goli vrh in vršace v ozadju – Storžič, Kočno, Grintovec, tudi Triglav vidimo v ozadju, Češka koča pa je kot na dlani.

A o ovcah ni sledi. Usmerimo se proti Mali Babi in poslušamo, ali bomo slišali meketanje, kličemo, da jih opozorimo na svojo prisotnost, iščemo sveže iztrebke, se povzpnemo na greben in pogledamo na drugo stran. A zaman. Vse, kar najdemo, je od medveda pokončana ovca, kar priča o tem, da se je trop preostalih razbežal po vsem območju in bodo lastniki imeli kar nekaj dela, da jih znova zberejo skupaj. Ko se po planinski poti vračamo proti pastirski koči, kjer nas čaka slastna malica, le opazimo štiri ovce, ki pa so preveč prestrašene, da bi se nam približale.

Soli, ki jo ovce sicer rade poližejo kar z dlani, jim tokrat tako nismo mogli dati, so pa imeli udeleženci v tednih pred tem veliko več sreče, in verjetno jo bodo imeli tudi do konca avgusta, ko bodo ob sredah še organizirali vodeno soljenje ovc.

A ne glede na vse bodo ovce še naprej muhasto ubirale svoje poti po gozdu in skalovju, vse do sredine septembra, ko bo trava nehala odganjati in se bodo do naslednjega maja preselile v hlev v dolino.