Okoli Dugega otoka

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Izleti GG / torek, 3. avgust 2021 / 17:20  

Potovanje s kajakom (1)

Tokrat sva si z Alešem za kajakaško avanturo izbrala dolg in ozek severnodalmatinski otok, po površini sedmi največji na Hrvaškem. Ko sva se prepričala, da bo vremenska, predvsem vetrovna napoved, vsaj prvi dan, ko naju čaka obala s klifi in s tem manj možnosti za postanek, ugodna, sva krenila v vasico Soline in po enourni pripravi kajaka in prtljage za štiridnevno življenje na morju in samotnih obalah še pred 6. uro zjutraj začela veslati.

Iz Solinskega zaliva sva se namenila proti rtu Veli rat, ki ga krasi eden največjih svetilnikov na Jadranu, in nato ob še vedno nizkem soncu in popolnem brezvetrju zavila na zunanjo stran otoka, ki meji z odrtim morjem in na kateri ni nobenega naselja. Prava morska idila. Po kakšnih 15 kilometrih veslanja prideva do plaže Sakarun, ki jo oglašujejo kot eno od desetih najlepših plaž Jadrana, a ker veva, da naju čaka še veliko lepših plažic, ki nimajo dostopa s kopnega in zato ni množice ljudi, hitro kreneva naprej. Prvo malico si privoščiva na plaži Veli žal nasproti majhnega otočka, edinega na tej strani, in ker sonce čedalje bolj pripeka, se že veseliva obiska podvodne jame Zmajevo oko, ki pa je ob najinem prihodu žal zasedena z vodnikom in obiskovalci, zato se le malo ohladiva v senci in morju in že veslava naprej. Po dobrih 30 kilometrih doseževa narodni park Telaščica, ki je znan po svojih strmih klifih, in zasluživa si daljši počitek v senci s kosilom s kuhalnika. Navadno je 30 kilometrov veslanja več kot dovolj za en dan, a morje je še vedno nadvse prijazno, popoldansko sonce nama sije v hrbte in obala je res tako čudovita, da se odločiva preveslati še petnajst kilometrov plaže s klifi do prve obale, kjer bi lahko prenočila. K temu naju prepriča tudi vetrovna napoved za naslednji dan, ki je že napovedovala močnejši jugo. Zadnji kilometri so naporni, sva bila pa zato plaže toliko bolj vesela. Po 52 kilometrih in skoraj desetih urah veslanja zaspiva kot ubita.

Naslednji dan sva v kajaku že ob 6. uri, in ker je tako lepo, se odločiva krog okoli otoka podaljšati še na Kornate. Roke in hrbet bolijo od prejšnjega dne in tudi čelni veter je začel pihati že po nekaj minutah veslanja, ko sva se peljala mimo slanega jezera Mir, a žene naju misel na počitek s kavico na otoku Levrnaka v osrčju Narodnega parka Kornati.

(Se nadaljuje)