Janez Kavar

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Arhiv člankov / nedelja, 18. julij 2021 / 11:37  

Janez Kavar se je rodil 23. junija 1950 v Ljubljani, že celo življenje pa živi v Križah pri Tržiču. Po osnovni šoli je končal Srednjo tehniško šolo v Kranju, na Fakulteti za elektrotehniko pa je pridobil izobrazbo inženirja elektrotehnike. Ljubitelj gora je bil v mladostni aktiven tabornik, kasneje pa tudi gorski reševalec in vodnik lavinskega psa Iborja.

Vojaško kariero je začel v šoli za rezervne oficirje v Bileći v Bosni in Hercegovini. Med letoma 1970 in 1991 je kot rezervni častnik opravljal različne dolžnosti v Teritorialni obrambi Slovenije. V času osamosvojitvene vojne je bil izjemno aktiven v TO Tržič. Vpoklican je bil kot rezervist, kapetan 1. razreda z nalogo spremljanja in nudenja pomoči vpoklicani enoti. Takoj je pristopil k organizaciji operativnega dežurstva in k pripravam na premik enote na mejni prehod Ljubelj, kjer je bilo pričakovati težave. Enota se je namestila v hotelu Garni. Njena glavna naloga je bilo varovanje mejnega prehoda. Komandir stražnice Živorad Manić je prisotnost TO označil kot provokacijo in grozil, da bo z ognjem preprečil patruljiranje. Težišče aktivnosti enote je bilo usmerjeno tudi na mejno stražnico Medvodje. Poveljnik operativne skupine je bil kapetan 1. razreda Anton Stritih, za namestnika, ki je istočasno opravljal dolžnost načelnika štaba, pa kapetan 1. razreda Janez Kavar. Vojaški del predaje stražnice Medvodje je vodil Janez Kavar. Zajetih je bilo 24 pripadnikov JLA z orožjem, opremo in inventarjem stražnice.

Na mejnem prehodu Ljubelj so glavna pogajanja o predaji potekala 1. julija, s strani TO sta jih vodila Anton Stritih in Janez Kavar. Potek predaje je vodil Janez Kavar, ravno tako naključni pregled orožja pri nekaterih vojakih, oficirjem pa se je pobralo nabojnike pištol. Po pogajanjih 1. julija je bil mejni prehod ponovno v rokah TO. Posebnost Ljubelja je dejstvo, da je na mejnem prehodu ves čas plapolala slovenska zastava, prav tako ni bila povzročena nikakršna škoda, ne na obmejnih ne na turističnih objektih, niti ni prišlo do spopada, čeprav so bile razmere izredno napete.

V Slovenski vojski se je Kavar zaposlil 1. oktobra 1991. V enem od svojih intervjujev je dejal: »V bistvu sem nadaljeval obdobje po slovenski vojni, v kateri sem sodeloval kot rezervni častnik TO. Takrat sem s strani TO dobil sugestijo, če bi ostal v novi slovenski vojski, in glede na to, da so mi stvari, kot so nastanek lastne države in lastne slovenske vojske, nekaj pomenile in mi še pomenijo, sem se odločil v vojski tudi ostati. To se dogaja samo enkrat v zgodovini države, naroda in že zgolj biti zraven mi veliko pomeni.« Do leta 1995 je bil Janez Kavar namestnik poveljnika in nato poveljnik TO Gorenjske pokrajine (3. pokrajinski štab TO Kranj).

Željnega novih vojaških znanj so ga nadrejeni poslali na šolanje v ZDA. »To sem sprejel kot zaupanje in posebno čast.« V šolskem letu 1995/96 je diplomiral na vojni šoli kopenske vojske ZDA (US Army War College), kjer se je specializiral za mednarodno vojaško sodelovanje oziroma mirovne operacije, zato je bil med letoma 1996 in 1999 tudi načelnik oddelka G7 (mednarodno vojaško sodelovanje) v Generalštabu Slovenske vojske. Bil je prvi Slovenec na tej šoli. Leta 1998 mu je bil podeljen čin brigadirja.

V letih od 1999 do 2003 je bil obrambni, vojaški, letalski in pomorski ataše RS v Washingtonu DC, akreditiran za ZDA, Kanado in Argentino. Od septembra 2003 do aprila 2005 je bil poveljnik Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje Slovenske vojske (PDRIU). Od leta 2005 je bil vojaški predstavnik Republike Slovenije pri Evropski uniji v Bruslju, in sicer vse do upokojitve konec leta 2006.

Na njegovo pobudo je bilo leta 2007 ustanovljeno Združenje vojaških gornikov Slovenije in do leta 2016 je bil tudi njegov predsednik, od tedaj pa je častni član. V tem času se je ukvarjal z afirmacijo združenja tako doma kot v tujini. Po njegovi zaslugi je bilo združenje sprejeto tudi v Mednarodno federacijo vojaških gornikov. Ves čas si prizadeva za dvig in ugled združenja s proučevanjem vojaške zgodovine in publicistično dejavnostjo. V eni svojih knjig se je Kavar ukvarjal tudi z vprašanjem, kje se je šolal kader, ki je leta 1991 poveljeval TO. Njegova ugotovitev, ki temelji na realnih dejstvih, je, da se je devetdeset odstotkov poveljniškega kadra TO Slovenije izobraževalo v šolah za rezervne oficirje nekdanje skupne JLA in da je devetdeset odstotkov tega kadra prišlo s tedaj največje šole JLA za rezervne oficirje v Bileći. »Vanjo smo bili v tistih časih napoteni in z znanjem, ki smo ga tam dobili, smo se bojevali v vojni za Slovenijo. Tam pridobljeno znanje smo uporabili za obrambo Slovenije,« je v intervjuju povedal Janez Kavar. Še danes je prepričan, da so bili rezervni častniki v prednosti zaradi civilnih znanj, izobrazbe in izkušenj, ki so jih pridobili na delovnem mestu. Znali so se pogovarjati in pogajati, česar vojaške šole ne naučijo.

»Bileća, čeprav je bila to šola jugoslovanske vojske, nam je dala osnovno znanje, ki smo ga uspešno porabili v vojni za Slovenijo prav proti temu nasprotniku. Kako bi med šolanjem v Bileći vedel, kako dosledno in hvaležno se bom kot častnik slovenske TO leta 1991 spomnil prav vseh podrobnosti in izkušenj iz šole, ki je pustila prepoznavno sled v sodobnejši slovenski vojaški zgodovini.«