Demokracija, dete Gorenjskega glasa

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: Domov / ponedeljek, 12. april 2021 / 07:53  

Spomladi leta 1989 je slovenska politična opozicija, kasneje združena v Demosu, iskala izdajatelja časopisa t. i. slovenske politične pomladi Demokracija. To nalogo si je v negotovih razmerah upal prevzeti Gorenjski glas in tako postal »boter« prvemu slovenskemu opozicijskemu časopisu.

Slovenska osamosvojitev ima v zgodovini Gorenjskega glasa posebno poglavje, na katero smo upravičeno ponosni. To je bilo obdobje odpiranja časopisa, ki ni bilo prav nič zamudniško, temveč smo bili po zaslugi pogumne odgovorne urednice Leopoldine Bogataj celo prvi. Ob izidu prve številke Demokracije je namreč ugledni ameriški časopis Washington Post zapisal, da je izšel prvi neodvisni časopis za železno zaveso.

Kdo je torej izdajal tedanjo Demokracijo? Slovenska demokratska zveza – SDZ je bila ustanovljena januarja 1989, s časopisom se ji je mudilo, pri njegovi ustanovitvi pa se je zatikalo, saj takrat nisi mogel izdajati časopisa brez soglasja režima. Kakor je v uvodnem članku prve številke Demokracije zapisal Dimitrij Rupel, so časopisni prostor zaman iskali pri Delu, našli so ga pri Gorenjskem glasu – na robu medijskega prostora.

Pravzaprav sta se srečali dve nujnosti. Pri Gorenjskem glasu so namreč od 29. novembra 1986 izhajale Odprte strani, namenjene so bile predvsem zunanjim avtorjem, zato so hitro postale politična tribuna. Na Odprtih straneh je izšla prva številka Demokracije, in sicer s pomembno podrobnostjo – na naslovnici je namreč pisalo: Leto 1, št. 1, Kranj, 21. aprila 1989. Tako kot ameriški novinar je podrobnost seveda opazila tedanja uradna politika, ki se je v Kranju »obesila« tudi na podnaslov »V soglasju s časopisnim svetom Gorenjskega glasa odpiramo naslednje strani Demokraciji – prispevkom o demokratski zvezi Slovenije«. V kasnejših dveh Demokracijah, ki sta na Odprtih straneh izšli 12. maja in 2. junija 1989, teh pripisov ni bilo več. A led je bil prebit in četrta številka Demokracije je izšla samostojno in se preselila v Ljubljano.

Leopoldini Bogataj takrat ni bilo lahko, vendar o tem ni veliko govorila. Spomnim se dveh vročih sestankov; Poldka me je vzela s seboj, da je bila obramba močnejša. Predsednik časopisnega sveta Boris Bavdek, tedanji gorenjski partijski sekretar, je bil zelo razburjen, več kot očitno je bilo, da je pod pritiskom gorenjskih »zdravih sil«, vendar smo se razšli brez groženj. Med potjo na SZDL-jevski sestanek me je Poldka vprašala, ali naj omeni, da imajo v njeni družini tri ali štiri spomenice, ne spomnim se več, koliko. Zelo jo je torej skrbelo, bila je nervozna, zato sem ji obljubila, da ji bom povedala, kdaj naj uporabi ta argument. Sestanek je postajal vse bolj buren, saj so govorniki spodbujali drug drugega. Ko ni bilo več videti izhoda, sem jo dregnila, češ zdaj pa povej. Učinkovalo je, sestanka je bilo kmalu konec.