France Bučar – nov pogled, nov razvoj

Besedilo: Jože Dežman
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. januar 2021 / 18:56  

Alojz Rebula je dejal, da je France Bučar hrast sredi grmovja. Sam France Bučar (2. februar 1923, Bohinjska Bistrica–20. oktober 2015, Ljubljana) pa poudarja, da je vedno iskal nov pogled, nov razvoj.

Bistrega Franceta iz obubožane družine so poslali v elitno katoliško gimnazijo, ki ga je oblikovala. Kot upornika so ga italijanski okupatorji aretirali in internirali. Julija 1944 je pobegnil v partizane. Od poletja 1945 je bil eno leto v politični policiji, nato je doštudiral pravo in bil vladni uradnik. Doktoriral je s tezo Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva (1956). Študij v ZDA mu je spremenil obzorja (1959). Od leta 1967 je bil profesor na Pravni fakulteti. Leta 1978 so mu vzeli profesuro. V javno življenje se je vrnil v procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Pisal je v Novi reviji, bil je soavtor Majniške deklaracije, ustavnih besedil. Kritiziral je totalitarno Jugoslavijo v evropskem parlamentu v Strasbourgu leta 1988. Bil je najbolj nadzorovan slovenski oporečnik, samo leta 1987 je politična policija poslala komunističnemu vodstvu 47 informacij o njem. Po volitvah leta 1990 je bil Bučar predsednik republiške skupščine, odločilno je vplival na potek osamosvajanja Republike Slovenije. Sebe je imel za Bohinjca, ki živi v Ljubljani.

Napisal je številne knjige, zlasti po odhodu iz politike, omenimo jih nekaj: Resničnost in utvara (1986) Usodne odločitve (1988), Prehod čez rdeče morje (1993), Ujetniki preteklosti (1993), Slovenija in evropski izzivi (1996), Demokracija in kriza naših ustavnih institucij (1998), Na novih razpotjih (2006), Rojstvo države (2007), Slovenci in prihodnost (2009), Čas velikih sprememb (2011), Temelji naše državnosti (2012).

O Bučarjevem delu in življenju je napisala temeljno študijo in posnela zelo poveden dokumentarec dr. Rosvita Pesek, še eno knjigo je dodal dr. Ali Žerdin. Bučar pa je v svoji neutrudni delavnosti napisal in povedal dovolj, da o njem lahko razmišljamo. Za in proti.

V razpravah o njegovem sodelovanju s komunistično politično policijo je spregledan njegov zapis, da je »sodeloval pri zasledovanju študenta Župca«. Frančka Župca je komunistična politična policija umorila 16. marca 1942. Tudi Bučarjeve izjave, da kot zaposlen v politični policiji do leta 1946 ni nič vedel o povojnih množičnih umorih, so dovolj neverjetne.

Vendar pa je v 57. številki Nove revije leta 1987 poudaril: »S perspektive NOB (narodnoosvobodilne borbe, op. p.) oziroma državljanske vojne lahko govorimo samo o zmagovalcih in poražencih, brez moralne kvalifikacije in pravne izgube državljanske enakovrednosti. S perspektive poznejšega vrednotenja pa lahko govorimo bolj ali manj samo še o premagancih oziroma premagancu. Premaganec je tisti, ki je izgubil poslovno sposobnost, da bi o svoji usodi, koliko je odvisno od njega, odločal sam.«

Po napadih na Bučarja po njegovi smrti sem skušal v Reporterju leta 2016 umiriti strasti. Takoj potem so me odslovili kot kolumnista Reporterja. Naj povzamem tiste misli.

France Bučar je bil na čelu bučarjev, ki so bili v komunistični partiji, pa so jih iz nje izgnali ali so ji sami dali košarico. Ni jih bilo malo: Jože Pučnik, Janez Janša, Spomenka Hribar, Peter Jambrek, Dimitrij Rupel … Še več je bilo takih, ki niso bili nikoli v partiji, jih je pa proti partiji obrnilo revolucionarno nasilje in titoistični apartheid. In vsi ti bučarji so z zavezniki ustvarili novo, demokratično Slovenijo. V grozo kučanov, ki jim je država le zato, da lahko hranijo svoje totalitarne apetite.

Kakorkoli obračamo, so bučarji zmagali; in kakorkoli se skušajo kučani obdržati pri koritu, se morajo obnašati tako, kot so bučarji zapisali v ustavi. Bučar je z drugimi bučarji določil, da se bo Slovenija osamosvojila, in kučani so morali za to glasovati na referendumu. Bučarji so zmagali v vojni z obrambo suverene Republike Slovenije, čeprav so bili vsi vodilni položaji v vojaških silah zasedeni s kučani.

Zato France Bučar ni bil hlapec Milana Kučana, ampak obratno. Pa čeprav se mnogi strinjajo, da Bučar ni imel talenta za politiko.

Igor Omerza je natančno opisal, kako so bili bučarji preganjani od kučanov, prva tarča pa je bil prav France Bučar, njegov preganjalec pa prav Milan Kučan. Kučani so bučarje in druge demokratične sile preganjali na smrt. Tako kot je komunizem preganjal katoliško in druge cerkve. Pa živimo danes v državi, ki so ji značaj in vrednote določili bučarji, komunistične partije ni več, cerkve so pa še vedno žive in dejavne.

Kučani morajo hlapčevati tistim, s katerimi so se bučarji povezali v mednarodne zveze. Ne nazadnje je gospodar France Bučar pred referendumom o vstopu v Nato napisal izjavo Zgodovinska priložnost, hlapčič Milan Kučan pa se je ubogljivo prvi podpisal pod njo.

Zadnja faza Bučarjevega življenja je bila sicer posvečena precej samohodnemu pisanju in tudi kakemu nenavadnemu sprehodu na ljubljanski magistrat, še vedno pa spada med bučarje, ki so prisilili kučane totalitariste v kučane hlapce demokratične republike.

V življenjskih vzponih in padcih je ohranil svoj moto: »Tako kot mislim, da je prav – in moram nadaljevati tako.«