Črni plamen

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Arhiv člankov / nedelja, 4. oktober 2020 / 13:15

»Tisti popoldan 13. julija 1920. leta je pred sončnim zahodom nebo postalo krvavo, v našem podzemnem prostoru (ta je bil določen kot stanovanje za hišnika) smo hkrati zvedeli za požar in ga zaslutili v zraku, ker od trga do hiše, kjer smo bili, je v zračni črti zelo kratka pot. Obraz naše matere je bil upadel in potrt, ozračje pa je tako in tako bilo prepojeno z občutkom pogina. Bila sva s sestro Evelino, ki je bila tri leta mlajša od mene, nekako prestrašena in hkrati prevzeta, da se rešiva tiste luknje, kjer je bilo bolj kot po navadi čutiti posebno ujetost. Da, tekla sva navzdol tisti kratki kos poti proti močnim glasovom, ki so prihajali s trga. Saj sva bila pravzaprav že priči dogajanja, ko sva obstala na vogalu pred kavarno Fabris. Vse je bilo pred nama kot na odru. Tista kričeča množica, nad katero so iz oken Narodnega doma švigali plameni. Bila sva pretresena, se držala za roko in strmela v gasilce, ki jim napadalci niso puščali, da usmerjajo brizge v goreče poslopje. Ne vem, če sem takrat pomislil na dvorano, v kateri smo (enoletno sestro Marico je mama držala v naročju) s sestro Evelino sledili dogajanju na odru. Verjetno sem se spraševal, kot se je to dogajalo kasneje, čemu tisti požig, čemu bes tiste množice, tisto sekanje cevi, da ne bi voda letala v zrak, ampak se zlivala na tla. Da so bili ljudje v palači, ki so jo bili polili z bencinom, prinesenim iz tamkajšnje vojašnice, sem zvedel kasneje, prav tako, da sta dve osebi skočili iz hotelske sobe na cestni tlak. Tisto ozračje groze pa se je nekje vsesalo v celice mojih možganov in kar precej let je trajalo, preden se nisem rešil smrtne megle, ki se mi je bila zajedla v zavest. Tisti večer naju je nemega motrenja rešil oče, ki je klel hudičevo početje in se obenem hudoval nad mamo in jo krivil, da naju je pustila oditi, medtem ko sva bila midva pravzaprav ušla. A tista temna koprena, ki se mi je bila usedla v zavest, je trajala potem tudi v nespodbudnem bivanjskem prostoru, kjer je oče dajal duška svojemu nemočnemu zmerjanju, mati pa ihtenju zaradi dogajanja in zaradi očetovih nesprejemljivih izrazov.« (Boris Pahor, Zalivi, Ljubljana, 2010, str. 32–33)

Ta knjiga je zgodovina, prikazana v stripu, »risoroman«. Kranjčan Zoran Smiljanić pa je mojster tega žanra. Tudi besed je veliko, a glavne so slike. Zato priporočam, da si knjigo nabavite in jo užijete v gledanju in branju. Za uvodni odlomek pa besedilo, v katerem se požiga spominja še živeči pisatelj Boris Pahor, ki je bil takrat star sedem let …