Newtonova zgodnja dela

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Arhiv člankov / nedelja, 27. september 2020 / 19:15  

»Prostor se v vse smeri razteza vse tja v neskončnost. Ne moremo si namreč kjer koli predstavljati meje, ne da bi obenem umevali, da onstran nje obstaja prostor. In zato se vse ravne črte, paraboloidne, hiperboloidne, vsi stožci in valji ter druge tovrstne oblike nadaljujejo vse tja v neskončnost in niso nikjer omejene, čeprav jih vsevprek sekajo črte in raznovrstne površine, ki se prečno širijo, ter skupaj z njimi samimi v vseh smereh sestavljajo segmente oblik. Toda da boste imeli kak primer neskončnosti: zamislite si neki trikotnik, čigar osnovnica in ena stranica mirujeta, druga stranica pa se okoli končne točke, ki se dotika njegove osnovnice, tako suče na ravnini trikotnika, da se trikotnik na vrhu postopoma odpira, in medtem v svojem duhu opazujte točke, kjer sta se dve stranici srečali, če sta se le podaljšali vse do tja; očitno je, da so vse te točke na ravni črti, na kateri leži mirujoča stranica, in da so nenehno toliko bolj oddaljene, kolikor dlje se suče gibljiva stranica, vse dotlej, ko se znajde vzporedno z drugo stranico in se z njo ne more več nikjer srečati. In zdaj vprašam, kolikšna je bila oddaljenost zadnje točke, v kateri sta se stranici srečali? Gotovo je bila večja, kot jo je sploh mogoče zaznamovati, oziroma bolje, nobena od točk ni bila zadnja, zato je ravna črta, v kateri se najdejo srečevališča vseh tistih točk, dejansko več kot končna. In ni mogoče, da bi kdo rekel, da je ta 'črta' neskončna samo po 'naši' predstavi in ne dejansko; kajti če bi bil trikotnik dejansko uporabljen, bosta njegovi stranici vedno dejansko usmerjeni proti neki skupni točki, v kateri bi se obe stikali, če bi se le podaljšali, in zato bo takšna točka, kjer bi se podaljšani 'stranici' stekali, dejansko vedno obstajala, četudi si je mogoče umisliti, da obstaja zunaj meja telesnega sveta; in zato bo črta, ki jo zaznamujejo vse te točke, dejanska, četudi se nadaljuje naprej onstran vsake oddaljenosti.« (str. 105)

Gornji odlomek je iz razprave O težkosti (De gravitatione) enega zgodnjih del Isaaca Newtona, za katerega vsi vemo, da je bil fizik, manj pa, da je bil tudi matematik, astronom, filozof, ezoterik in alkimist. Tudi ta odlomek priča, da je bil fizik (po predmetu obravnave) in filozof (po načinu razmišljanja in pisanja). Sodeč po naslovu knjige založba načrtuje tudi izdajo njegovih poznejših in bolj znanih spisov, ki so povzročila pravo znanstveno revolucijo. Knjigo je uredil Matjaž Vesel, ki je napisal tudi spremno študijo.