Živi v Beljaku, dela na Jesenicah

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. februar 2019 / 10:56  

Jeseničanka Eldina Čosatović si je družino ustvarila v Beljaku, v službo pa se vsak dan vozi na Jesenice. Njena vsakodnevna pot na delo je torej ravno obratna od poti številnih Gorenjcev, ki so zaposlitev našli na avstrijski strani meje.

Eldina Čosatović je magistrica poslovnih ved, zaposlena na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske na Jesenicah. Jeseničanka se je leta 2004 poročila in se preselila v Beljak, kjer je že prej živel njen mož Almir.

Oba z možem imate bosanske korenine. »Mož je že od nekdaj živel v Avstriji in se tam tudi šolal. Po poroki sva se odločila, da poslovno življenje opravljava vsak na svojem koncu meje, družinsko pa v Avstriji,« pripoveduje Eldina. Mož Almir se ukvarja s podjetništvom, s podjetjem WEB-Stapler MH GmbH in osemnajstimi zaposlenimi dela predvsem na Koroškem in v jugovzhodni Evropi. Poslovno sodeluje tudi s Slovenijo, pri čemer mu pomaga znanje slovenščine, ki se je je naučil, četudi ni nikoli živel v Sloveniji. Eldina pa je ostala zaposlena na Jesenicah. »Svojo službo imam rada, prav tako Jesenice, saj sem tu odraščala, Slovenija me je izšolala in zdi se mi prav, da to na neki način vračam,« pravi. Kot magistra poslovnih ved bi lahko dobila bolje plačano službo na Koroški deželni vladi v Celovcu, a ostaja na Jesenicah. »Razumem sicer ljudi, ki gredo v službo v Avstrijo zaradi boljše plače. A obenem opažam, da Slovenci v Avstriji vsaj na začetku opravljajo nižje vrednotena delovna mesta, težava je tudi znanje jezika, sporazumevanje. Zame je bilo vendarle lažje, ker je v Avstriji že prej živel moj mož. Za našo družino zato integracija v tujo družbo ni bila tako zapletena. Če pa se preseli celotna družina, je treba razmišljati o socialni varnosti, zdravstvenem zavarovanju ... V Sloveniji velikokrat kritiziramo zdravstvo, a tu dobimo zdravila na recept zastonj, v Avstriji se za vsak recept plača. Na splošno je standard življenja v Avstriji višji, zato je treba razmišljati tudi o višjih stroških, ne samo prihodkih,« pripoveduje Eldina, ki se tudi poslovno ukvarja z mednarodnim sodelovanjem in čezmejnimi projekti. V Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske je namreč prek točke SPOT svetovalka podjetjem, ki iščejo poslovne priložnosti na drugi strani meje, pri čemer je njena velika prednost odlično znanje nemščine, prav tako pa lahko iz prve roke posreduje informacije o avstrijski zakonodaji, urejanju statusa, zaposlovanju ...

In kakšno je življenje v Beljaku v primerjavi z življenjem na Jesenicah? Eldina pravi, da je v Beljaku več kulturnega življenja, družabnega dogajanja, čeprav se pogosto odločijo, da se za konec tedna pripeljejo na Jesenice, Bled ali v Kranjsko Goro. Otroka je prva leta celo vozila v vrtec na Jesenice, zato da sta govorila slovensko. Doma se namreč pogovarjajo kar v treh jezikih: mož z otrokoma govori bosansko, Eldina slovensko, o šolskih zadevah pa se pogovarjajo nemško. Enajstletni sin Ajas na nižji gimnaziji obiskuje tudi ure slovenskega jezika in igra nogomet, sedemletna Lana pa že tri leta obiskuje glasbeno šolo, kjer igra klavir. Otroka imata do osemnajstega leta tudi dvojno državljanstvo, slovenskega po Eldini in avstrijskega po Almirju. Eldina pravi, da so se v Avstriji prilagodili kulturnemu okolju, v katerem živijo. »Prepričana sem, da se je nujno treba naučiti jezik države, v katero se priseliš. Če ne zaradi sebe, pa že zaradi otrok. Menim, da je veliko bolj pomembno, kaj nosimo v sebi, kakor pa to, kako drugi berejo naše ime in priimek. Integracija v okolje na eni strani ter ohranjanje kulture in jezika na drugi strani se mi zdita ključna za pozitiven dvosmerni proces sprejemanja v družbo.«