Priznanje drugačnosti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 4. november 2017 / 12:51  

Glavni dosežek evropskega združevanja je mir, preseganje konfliktov med evropskimi državami. Hkrati pa se porajajo novi konflikti, denimo tisti, ki jih povzročajo razne manjšine z zahtevami po priznanju svoje drugačnosti …

Drugačnost v spolnosti

V tem oziru izstopa sfera, ki jo je z javnim priznanjem svoje istospolnosti izzval poljski duhovnik Kryzstof Charamsa. Povzemimo njegov »greh«. »Rodil se je leta 1972 v poljskem mestu Gdynia. Študiral je filozofijo, teologijo in bioetiko na Poljskem, v Švici in Italiji. Doktoriral je na papeški univerzi Gregoriana in pozneje tam poučeval; teologijo je predaval tudi na papeški visoki šoli Regina Apostolorum v Rimu. Služboval je kot tajnik mednarodne teološke komisije in prelat Kongregacije za nauk vere. Tretjega oktobra 2015 je na tiskovni konferenci javno izpovedal svojo istospolno usmerjenost. Takoj je bil razrešen duhovniške službe in odpuščen z delovnih mest, na katerih je delal.« Zdaj potuje po Evropi in promovira svojo knjigo Prvi kamen, ob izidu slovenskega prevoda je bil tudi v Ljubljani. »Prvi kamen« je zanj vogalni kamen, na katerem lahko gradi svojo pot v svobodo. Zakaj Cerkev ne dovoljuje drugačnosti v spolnosti? Zato, ker je zanjo spolnost namenjena zgolj reprodukciji. »A pri spolnosti ne gre le za to, ampak za odnose, za komunikacijo, za eksplozijo energij. V Cerkvi imamo toliko prepovedi in abstraktnih norm, ki nimajo ničesar skupnega z realnostjo, ampak so v nasprotju s človekovimi pravicami, v nasprotju s človekovo potrebo po intimnosti in ljubezni … To je koncept, ki minimalizira in penalizira našo spolnost ter jo zreducira na mesena poželenja. Ob omembi 'mesenega poželenja' takoj pomislite na greh, kar je del koncepta Cerkve. Ne, naša seksualnost ni odraz mesenih poželenj – imamo pa ljudje željo po ljubezni, intimnosti, komunikaciji, kar je ravno obratno od mesenega poželenja, pri katerem gre za živalski nagon. Jasno, imamo tudi željo po užitku. Užitek ni grešen, kot meni Cerkev, ampak ima duhovno vrednost. Seksualnost je odraz človeka kot spolnega bitja – ne le v telesnem pomenu, ampak tudi v duhovnem in čutnem. Za Cerkev pa je spolnost izključno med nogami. Zame je spolnost v glavi. Moja identiteta je spolna, ker nisem robot. In to je Božji dar. Zato zahtevam drug, pozitiven način za izražanje spolnosti, da bi se izgubila stigmatizacija spolnosti kot mesenega, grešnega, egoističnega. Užitek ni egoističen, ampak ga jaz nudim drugemu. In to je v bistvu zelo krščansko. Spolnosti ne smemo zreducirati na posteljo …« Sicer pa so tudi med evropskimi katolicizmi velike razlike, denimo med poljskim in katalonskim. V Cerkvi so ljudje, ki razmišljajo, in ljudje, ki slepo ubogajo. »V Vatikanu stalno potekajo prepiri glede držav, v katerih tudi Cerkve bolj odražajo reforme, revolucije in sposobnosti soočanja z novo realnostjo tamkajšnjega prebivalstva. V Cerkvi imamo problem s sprejemanjem drugačnosti – hočemo uniformiranost. Uniformiranost pa je začetek pekla. V človeštvu ni uniformiranosti, ampak je v kreaciji vse unikatno. Ne obstajata dva enaka človeka, zato je težko postaviti definicijo človeka, ker je vsak svet zase. In tako tudi narodi – Slovenci so drugačni od Poljakov ali od Kataloncev, in prav te razlike so pravi dar. Še papež Frančišek je rekel, da je uniformiranost hudič, Božje pa so razlike. Ampak Cerkev te krščanske in človeške resnice ne aplicira. Papež je v Amores Laetitia (papežev dokument po sinodi o družini, 2016) obljubil, da bo rešil vprašanje ločencev, ki jih Cerkev obravnava drugače. V Nemčiji ima Cerkev sočutje do njih, kar je morda povezano tudi s težkimi izkušnjami iz druge svetovne vojne. Danes občutim v Nemčiji precej več empatije kot na Poljskem – poljska Cerkev je polna sovraštva, pravega, neprikritega sovraštva. Kar 90 odstotkov katolikov sovraži priseljence, sovraži sočloveka. V poljski Cerkvi so ločenci preganjani, v Nemčiji pa lahko živijo dostojanstveno in so hkrati dobri kristjani …« (Vir: intervju Kaje Sajovic na MMC RTV SLO)

Poljak in Katalonec

Zaročenec Kryzstofa Charamse je Katalonec, živita v Barceloni in se javno izrekata za katalonsko neodvisnost. »Boj katalonskega ljudstva za samoodločbo je bil moj navdih za moj boj – vzporednic je veliko. Katalonci se bojujejo za človekove pravice, jaz pa za pravice istospolno usmerjenega. Pri enem delu mednarodne skupnosti in EU niso razumljeni – kot mene ne razumejo mnogi, ki me obsojajo in bi si želeli, da bi ostal v Cerkvi in bil tiho. Prepričan sem, da bo Katalonija dosanjala svoje sanje …«

Transseksualna vojska

Da ima seksualnost močno politično dimenzijo, dokazuje tudi primer iz ZDA. Predsednik Trump je prepovedal transseksualcem služenje v vojski, okrožna sodnica Colleen Kollar-Kotelly pa je njegovo odločitev blokirala in vojska ZDA ostaja transseksualna …