Kurdi in Katalonci

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 8. oktober 2017 / 11:10  

Iraški Kurdi so na referendumu 25. septembra v veliki večini (več kot 90 odstotkov) glasovali za neodvisnost države Kurdistan. Vse države, v katerih Kurdi živijo, so se odzvale z grožnjami. Nihče ne ve, kaj sledi. Podobno je v Kataloniji …

Država v srcih

Da bi bolj razumeli, za kaj gre, preberimo, kako je to zadevo razložil sirski Kurd, Abdulaziz Ramadan, vodja nevladne organizacije DOZ iz Nemčije, s sedežem v Leipzigu. »Doz v kurdskem jeziku pomeni razlog. Razlog, za katerega se ljudje borijo v družbenem, kulturnem, akademskem in političnem boju.« Kdo so pravzaprav ti Kurdi? »Kurdi so velik narod – najverjetneje največji narod na svetu brez lastne države. Živijo pretežno v štirih državah: 20–25 milijonov v Turčiji, 18 milijonov v Iranu, osem milijonov v Iraku in 2,5 milijona v Siriji. Kurdske diaspore obstajajo tudi po več evropskih državah in Rusiji. Okoli 200.000 judovskih Kurdov živi v Izraelu. Kurdi so sicer enotna etnična skupina, a zelo raznoliki po veroizpovedi. Med Kurdi so zaratustrovci, kar je ena izmed najstarejših religij na svetu, muslimani, kristjani in judje. Nekateri Kurdi so pripadniki majhnih verskih skupin, kot so jezidi, ohranilo pa se je nekaj krajevnih, izjemno starih verovanj, recimo častilci ognja. Kurdi že stoletja živijo v vseh štirih omenjenih državah, v vsaki predstavljajo največjo manjšino. V večini primerov niso imeli kulturnih pravic, kot je uradni jezik ali šolanje v maternem jeziku, večino časa so bili diskriminirani. Vendar so preživeli in svoj jezik ohranili v svojih domovih.« Kako stara pa je ideja skupne države Kurdistan? »Kurdistan se v uradnih dokumentih prvič omenja v Sevreški mirovni pogodbi iz leta 1920. Sevreška mirovna pogodba je bila med zmagovalkami napisana po prvi svetovni vojni in je za območje na jugovzhodu Turčije in nekatere druge kurdske predele določala plebiscit o neodvisni državi Kurdistan, a nobena od držav pogodbe ni ratificirala. Leta 1923 jo je nadomestil Lausanski sporazum, ki pa države Kurdistan ni več omenjal. Po padcu Otomanskega cesarstva in oblasti šaha v Iranu je sledila delitev na nacionalne države.« Kurdistan kot država je bil torej aktualen v letih po prvi svetovni vojni, potem ne več, zdaj je spet na dnevnem redu. Kako mu kaže? Je sploh možno, da bi skupna država Kurdistan nekoč zares nastala? »Ta država že obstaja. V srcih ljudi. Vse od padca Otomanskega cesarstva. Ideja ne bo izginila, saj jo vsak rod preda naslednjemu, gre za neke vrste kolektivni spomin. Zaradi tega bo Kurdistan nekega dne obstajal. Vendar v trenutnih razmerah to žal ni mogoče. V Turčiji in Iranu sta državi enostavno premočni. Ideja velikega Kurdistana je daleč od resničnosti. Zdi pa se verjetno, da se vzpostavi Kurdistan Iraka in Sirije, kar bi bila zelo velika stvar. Z iraškim referendumom in vojnim stanjem v severni Siriji, kjer si sobojujoči proti IS (islamski državi) želijo biti partnerji s Kurdi, se odpira polje možnosti. Kurdistan bi lahko postal država na severu Iraka in nato priključil sirsko Rojavo. Vendar je vse popolnoma odvisno od volje mednarodnih sil, če jim bo ta ideja povšeči. Potem se bo to zgodilo. To je realistično. Veliki Kurdistan pa ne.« (Vir: Jaša Rajšek, MMC RTV SLO) – Tako je to. Za lastno državo, ki smo jo Slovenci izglasovali in izborili v letih 1990 in 1991, si zdaj najbolj prizadevajo Katalonci in Kurdi. Obojim jo iz srca privoščimo!

Neodzivni Bruselj

Madrid se je na katalonski referendum odzval oholo in nasilno, Bruselj pa preveč zadržano. Vicent Partal, katalonski novinar in zagovornik neodvisnosti, to dejstvo komentira takole: »Iskreno, tukaj nihče ničesar ne pričakuje od EU. A če bi EU zavzela stališče, kot ga je v primeru Brionskega sporazuma, bi večina ljudi in katalonska vlada to sprejeli. Če bi EU sporočila, da bo ustavila proces neodvisnosti za pol leta in pod svojim pokroviteljstvom organizirala referendum naslednje leto, bi to vsi sprejeli. A od Unije nihče ničesar ne pričakuje. Morda se več pričakuje od nekaterih držav članic, ki razumejo, kaj se dogaja. Več poslancev v evropskih parlamentih, recimo estonskem, danskem, britanskem, pozivajo k posredovanju EU, kar bi v Kataloniji sprejeli, mislim pa, da v Madridu ne bi. Želijo le, da se Katalonci predajo.« Pa se ne bodo.

Boriti se, ne umreti

»Vsi želijo v nebesa, nihče pa noče umreti, da bi prišel tja.« Tako je menil sloviti ameriški pevec B. B. King (1925–2015). Pa ni čisto tako. Kurdi, denimo, so pripravljeni umirati za neodvisnost Kurdistana, kar bi bilo zanje kakor nebesa na zemlji. V Evropi je drugače; idealov, za katere bi bili pripravljeni umirati, ni več. So pa taki, za katere smo se pripravljeni boriti – tako kot se Katalonci za svojo neodvisnost …