Miran Hladnik v svojem prvem delovnem okolju – v domači knjižnici / Foto: Tina Dokl

Kdo je cvetel v jeseni – Janez ali Ivan?

Kaj je pomenilo Tavčarjevo Cvetje v jeseni spomladi 1917, ko je bilo prvič objavljeno? In kaj nam pomeni sto let pozneje? Zakaj je še vedno tako priljubljeno? Kaj pomeni naslov te povesti? Na ta in še druga vprašanja odgovarja priznani slovenski literarni zgodovinar in gorenjski rojak. Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar, profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani

»Šele danes, sto let pozneje, so v razvitem svetu pogoji za uresničenje Tavčarjevega poizkusa vrnitve meščana na kmete, omogočajo jo internet, prometne zveze in potrebe po sonaravni kmetijski pridelavi.« (Miran Hladnik)

»Ironično je, da si sodobni konservativci (slovensko: nazadnjaki) sposojajo parole od prvega in najbolj trmastega slovenskega liberalca (slovensko: naprednjaka oz. narodnjaka). Res nimajo nobene svoje intelektualne veličine?« (M. Hladnik)

Tavčarjevo Cvetje v jeseni, prvič natisnjeno spomladi 1917, je gotovo eno najbolj priljubljenih slovenskih literarnih besedil. Kam bi ga uvrstili po žanru?

»Cvetje v jeseni je lepa kmečka povest, kakor jih je znal pisati Tavčar že v svojih mladih letih. Če bi hoteli biti natančnejši, bi rekli, da je idilična kmečka povest. Ker se Janez in Meta v enem poglavju povzpneta na Blegoš, se spogleduje še z žanrom planinske povesti, zaradi bobnečih patriotskih izjav pa tudi z žanrom domovinske povesti.«

Leto 1917 je bilo zelo dramatično. Največja svetovna vojna dotlej je na vrhuncu, v Rusiji se zgodi revolucija, pri nas zmagoviti preboj »naših« pri Kobaridu … In sredi te norije Tavčar napiše in objavi idilično kmečko povest. Je to protislovno dejstvo zgolj naključje?

»Ne, idila sredi vojne ni naključje. V časih velikih zgodovinskih stisk je literatura poskušala delovati tolažilno, blažilno, bralca je trgala iz krute vsakdanjosti in ga vabila v lepše fiktivne svetove, ponujala mu je podobe nekonfliktnih medčloveških odnosov in recepte za njihovo dosego. Predvsem med drugo svetovno vojno je naraslo število idiličnih kmečkih povesti, ki so bile povrhu precej obsežnejše od predhodnih, kot da bi hotele vzpostaviti vzporedni svet, v opoziciji in v ravnotežju z vojnimi grozotami. Tik pred zgodovinskimi kataklizmami so povesti in romani s svojimi tragičnimi konci svarili pred katastrofičnimi družbenimi razpleti in skušali odvrniti od obnašanja, ki je vodilo v katastrofo. Ko so zagrmeli topovi, ko so začela prihajati sporočila o mrtvih svojcih in ko je bilo vse v ruševinah, pa so romani in povesti opogumljali za obnovo in vzbujali socialna upanja.«

Prebral sem vaš odlični članek o Cvetju v jeseni na spletu, povezavo nanj dodajam na koncu tega pogovora in ga priporočam najinim bralcem v dopolnilno branje. Najbolj lucidna se mi zdi vaša razlaga »enigmatičnega« naslova. Za čigavo oziroma katero »cvetje« gre?

»Z naslovom Cvetje v jeseni v šoli običajno na hitro opravijo, češ da pomeni ljubezen na stara leta. Tavčar je k tej razlagi pomagal s stalnim spominjanjem na junakova leta oziroma na veliko razliko v letih med zaljubljencema. Zraven pa ta zaljubljeni ''starec'' Janez premaga vrstnike v košnji, pretepe tri mlajše fantine in zdravnik mu pove, da je pri svojih osemintridesetih pravzaprav na višku moči, v najboljših moških letih in nikakor še ne v ''jeseni življenja''. Zakaj bi svaril pred starostno nesimetričnimi zvezami, ko pa so bile tedaj običajne? Natančno branje razkrije, da ima naslovno cvetje čisto konkretno ime, to so Kristusove srajčke, ki jih nabere Meta ob vrnitvi z Blegoša. Slovensko botanično ime te jesenske rože je močvirska samoperka ali močvirska mirta, latinsko pa Parnassia palustris ali, če bi ga dobesedno prevedli, močvirska parnasovka. Parnas je grška gora pesnikov in parnasovka v naslovu ne more biti nikakršno naključje: cvetje v jeseni se nanaša bolj na Tavčarjevo pozno literarno dejavnost, na njegovo ustvarjalno pocvitanje, kot na ljubezen njegovega junaka Janeza. Ko je pisal Cvetje v jeseni, je štel 66 let in na vprašanje, zakaj se je na stara leta lotil pisanja, je prostodušno priznal, da je hotel dokazati, kako še ni za v staro šaro.«

Zakaj se osrednja ljubezenska zgodba med Janezom in Meto ne more (sme) srečno končati? Sprašujem z vašimi vprašanji: Zaradi sorodstvenega razmerja med ljubimcema? Zaradi ustanavljanja novega doma na račun izseljencev? Zaradi prevelike starostne razlike med ljubimcema oz. prestarega ženina? Zato ker meščansko in kmečko pač ne gre skupaj?

»Vsak od naštetih razlogov je bil v določeni meri usoden. Poroke med bratranci in sestričnami so bile sicer dovoljene, ampak dober kmet je nekoč vedel, da mora po semenski krompir čim dlje od doma. V slovenski kmečki povesti je ustanovitev novega doma nekaj hudo tveganega in zato redkega; npr. nemška kmečka povest za razliko od slovenske s kolonizacijo novega ozemlja in gradnjo nove domačije nima težav. Ker je Janez kupil kmetijo od obubožanega kmeta, ki je šel s trebuhom za kruhom v Ameriko, bi bila pridobitev obremenjena z moralno hipoteko. Janez res ni prestar za zakon (danes se pri njegovih letih sinovi šele zares odtrgajo od mater), vendar reprodukcijska logika žanra stavi na mlajše ženine, mladost je pač najboljše jamstvo za obnovo rodu. Najusodnejša pa je po mojem mnenju nezapisana prepoved poročanja socialno različnih. Med stotinami slovenskih kmečkih povesti najdemo komaj kakšno tako zvezo, pa še tista se nesrečno izide. Pri vseh je bil on meščan, ki je odpeljal kmečko nevesto k sebi v mesto. Tavčar se je lotil naravnost fantastičnega socialnega eksperimenta, ko je skušal pokmetiti meščana. Eksperiment se je končal neuspešno, nevesta je umrla. Šele danes, sto let pozneje, so v razvitem svetu pogoji za uresničenje Tavčarjevega poizkusa vrnitve meščana na kmete, omogočajo jo internet, prometne zveze in potrebe po sonaravni kmetijski pridelavi.«

Ivan Tavčar, ta veliki povzpetnik, se je v svojem življenju dvignil z dna kmečkega v vrh tedanjega meščanskega sveta. Zdi se, da skuša v Cvetju oba svetova »spraviti«, a na koncu imamo občutek, da je kot pisatelj sam onemogočil takšno spravo …

»Socialni vzpon iz kmetstva v meščanstvo je bil predviden v prvi vrsti za moške izobražence. Socialno prepreko so premagali šolani kmečki sinovi, z dobro poroko z meščanskim dekletom pa niso prestopili samo stanovskega praga, ampak so lahko preskočili tudi več stopnic na lestvici premožnosti. Tavčar ne bil mogel kupiti dvorca Visoko, če mu pri tem ne bi pomagala ženina dota. Zakaj si je sploh prizadeval k združevanju kmečkega in meščanskega? Ker si je edino iz pomiritve konfliktnih napetosti med kmeti in meščani obetal preživetje Slovencev. V stiski je bilo treba strniti vrste, pozabiti na socialne razlike, slovenstvo je bilo treba socialno konsolidirati. Moralno podlago naj bi za to čudno zvezo prispevali ''nepokvarjeni'' kmetje. Načrt je bil preveč utopičen, da bi se lahko srečno izšel, celo v izmišljeni literarni romanci ne, zato je pisatelj namenil Meti (ne pa morebiti Janezu!) žalostno smrt zaradi srčne hibe. Čisto razočarati pa bralca vendarle ni hotel: v tolažbo mu je na koncu povedal, da pričakujejo zapoznelo potomstvo Metini starši, Janez sam pa na stara leta v Ljubljani naroča mestnim fantom, naj ne odnehajo: če njemu ni uspelo, bo pa mogoče njim.«

Cvetje je polno cvetk, ki so pred sto leti še imele svoj socialni fundament. Sto let pozneje so za del slovenske populacije še vedno blagoglasne, čeprav svoje dejanske družbene osnove skorajda nimajo več. Na primer: »Kmet je kralj …« Hvalnice slovenski zemlji, narodu, domovini, slovenski kmetici … Nad temi udarnimi stavki se sodobni liberalci le še zmrdujejo, sodobni konservativci pa se jih veselo poslužujejo. Tudi tisti, deniva, ki zborujejo v Šenčurju proti beguncem, oboroženi s traktorji in domoljubnimi parolami … Kako bi slovenist razložil ta fenomen?

»Patetične patriotske izjave se zdijo nekako umetno prilepljene na zgodbo. Tako kot je v Prešernovem Krstu pri Savici programsko in brez prave zveze s pripovednim kontekstom prilepljeno geslo ''Največ sveta otrokom sliši Slave'' (mimogrede: sploh vemo, kaj pomeni?). Literatura je pač služila tudi ideologijam svojega časa. Učili smo se, da tendenca ne prispeva ravno k visokemu umetniškemu statusu del, pa vendar so prav gesla te vrste najpogosteje recitirali na proslavah in jih zapisovali na bandera takih ali drugačnih družbenih prizadevanj. Literarni zgodovinar parol seveda ne sme spregledati, težko pa se človek z njimi identificira, saj so že zdavnaj zastarele. Prisegati danes na nacionalistične ideale, ki so oblikovali narode v 19. stoletju, v 20. stoletju pa pripeljali do dveh strašnih vojn, bi bilo časovno neskladno. Kako lahko danes spodoben človek sledi Tavčarjevemu 'receptu' iz Visoške kronike, naj se slovenski fantje poročajo z Nemkami, da ne bodo imele nemških otrok? Današnji sledilci takih idej zamujajo za sto let. Bognedaj, da bi traktorska kultura določala slovensko daljo in nebeško stran (pa nimam nič proti traktorjem, celo sam ga uporabljam)! Ironično je, da si sodobni konservativci (slovensko: nazadnjaki) sposojajo parole od prvega in najbolj trmastega slovenskega liberalca (slovensko: naprednjaka oz. narodnjaka) – res nimajo nobene svoje intelektualne veličine?«

Tavčarja še vedno slavimo kot pisatelja. V svojem času pa je bil še vse kaj drugega. Kaj menite o tej njegovi »vsestranskosti«?

»V primerjavi z danes je bila družba nekoč manj diferencirana in manj kompleksna in je bila odvisna od voditeljev, ki so v eni osebi utelešali več družbenih ciljev. Tavčar je bil eden najsposobnejših ljudi svojega časa. Bil je uspešen advokat, finančnik, posestnik, ljubljanski župan, liberalski politik, poslanec, član vlade, časnikar, družinski oče in pisatelj. Marja Boršnik je tožila, da ga je bilo škoda za vse te funkcije in da bi se moral posvetiti zgolj literaturi, ampak tako pričakovanje bi bilo nerealno. Literatura je pomembna simbolno, v praksi pa prej šteje vse drugo.«

Kako bi razložili nekdanjo in aktualno priljubljenost Cvetja v jeseni? Koliko je k njej prispeval legendarni film iz leta 1973? Zadnja leta smo priča ponovnemu cvetenju Cvetja v istoimenskem muzikalu …

»Povest Cvetje v jeseni nikoli ni izgubila priljubljenosti in vzbuja občutek, da zares obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali trdni, večni literarni kanon. Ljudje potrebujemo trdne oporne točke v svoji kulturi in Cvetje v jeseni nam v tem smislu pride prav. S kulturo je tako, da se z rabo ne obrablja, ampak se nasprotno krepi: ekranizacija povesti je prispevala k njeni priljubljenosti, nezanemarljivo vlogo je igrala pri tem filmska glasba Urbana Kodra v izvedbi citrarskega mojstra Dovžana, zdaj bo svoje k priljubljenosti dodala manija muzikalov. Od kod naj pa zajema muzikal, če ne iz trdožive popularne literarne klasike.«

Pred leti ste predsedovali žiriji, ki vsako leto pred kresno nočjo izbere najboljši slovenski roman prejšnjega leta in mu podeli Delovo nagrado kresnik. Po eni strani ste poznavalec slovenske književnosti v minulem stoletju, po drugi v živo spremljate sodobno. Kaj ugotavljate v tej dvojni in primerjalni vlogi?

»Odkar nisem v vlogi žiranta, ki me je silila v branje ali vsaj v prelistavanje več kot sto novih slovenskih romanov letno, sprotni romaneskni produkciji ne sledim več zavzeto. Literarna scena se je skozi čas zelo spreminjala. Slovenski pisatelji so najprej pisali nemško in sčasoma preklopili na slovenščino, eminentno mesto objave so bile literarne revije, knjige so doživljale številne časopisne ocene. Danes pisatelja naredi šele knjiga, kritiška spremljava knjig je prej izjema kot pravilo, literarne produkcije je neprimerljivo več, vendar je tudi več medijske konkurence. Novo je, da med slovenske pisatelje prištevamo tudi avtorje, ki ne pišejo izvirno v slovenščini.«

Je sploh mogoče primerjati Ivana Tavčarja in, deniva, Gorana Vojnovića?

»Tavčarja in Vojnovića druži to, da sta stremljiva pisca in vendar priljubljena tudi med bralci popularne, nestremljive književnosti. Vsak po svoje brišeta nepotrebno ločnico med trivialno in elitno literaturo, ki si jo je nekoč izmislila akademska literarna veda, da bi lažje obvladala svoj razraščajoči se predmet. O razlikah med njima pa ne bi, jih je preveč.«

Vroče poletje 2017 (in sicer) preživljate na Gorenjskem. Kaj ob branju in pisanju še počnete?

»Pravzaprav ne počnem nič drugega, kot berem in pišem. V zgodnjem poletju na domačem vrtu berem maline in avgusta robide in iz njih kuham marmelado, potem pride na vrsto nabiranje gob, če je seveda sezona, pobiranje jabolk v sadovnjaku in stiskanje jabolčnika, septembra pa obiranje tistega, kar je ostalo na vejah. Od pisanja me zadnje čase okupira izpisovanje lokalnozgodovinskih dejstev iz časopisja, ki ga je na zaslone pripeljala Digitalna knjižnica Slovenije. Nabralo se je za več sto strani strašno zanimivih homatij, v katere so se nekoč zapletali rojaki, in jih pod naslovom Dobrave (tako se imenuje vas, kjer živim) počasi sestavljam v spletno Wikiknjigo.

Drugi večji projekt je vpisovanje partizanskih spomenikov v Geopedijo, slovenski spletni zemljevid. Zelo nenavadno je namreč, da ta država, ki ima izčrpne popise vsega mogočega, tudi prikritih vojnih grobišč, sploh ne ve, koliko obeležij iz časa druge svetovne vojne obstaja na njenem ozemlju. Ne zavedamo se, kako velika kulturna specifika Slovenije so partizanski spomeniki, zanimiva tudi za turiste, saj drugje po svetu tako obsežnega upora proti fašističnemu okupatorju ni bilo, po Balkanu, kjer je upor bil, pa so uničeni ali zanemarjeni. Pri popisovanju sodelujejo žena, prijatelji in študenti. Več kot dva tisoč smo jih že fotografirali in opisali in smo nekje na polovici zastavljenega cilja. Pretresljive zgodbe spremljajo vsakega od njih … Kaj povezuje spomenike z mojo stroko literarno zgodovino? Vanje vklesani verzi, tako kot npr. Župančičevi na sveže postavljenem spornem spomeniku sredi Ljubljane – primerno izhodišče za razmislek o rabah in zlorabah literarnih del skozi zgodovino …«

Spoštovani profesor in rojak, najlepša hvala za izčrpno in duhovito razlago Tavčarjevega Cvetja v jeseni. Na koncu tega pogovora pa imava tudi iztočnico za naslednjega …

Oddajte svoj komentar

Kranj 15°

pretežno jasno
vlažnost: 82 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

12/24

torek

10/28

sreda

13/29

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Kranj, 7. julij 2022

Srečanje gorenjskih upokojencev

PREDAVANJA / Naklo, 7. julij 2022

Zlate strehe Kijeva

IZLETI / Kokrica, 8. julij 2022

Pohod z Možjance na Štefanjo Goro

IZLETI / Kranj, 9. julij 2022

Izlet v neznano

IZLETI / Šenčur, 9. julij 2022

Juliana trail Grahovo ob Bači–Most na Soči

OBVESTILA / Vodice, 1. september 2022

Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali

 

 
 

 

 
 
 

Ta teden rušijo stari Partizan / 09:26, 6. julij

Ta zgradba je bila kot vem sokolski dom. Dolga leta imenovana 'partizan'. Notri je bilo kot gledališče, če se spomnim celo balkon. Leta dolg...

Ta teden rušijo stari Partizan / 13:24, 5. julij

Bravo. Vendarle odstranitev sramote sredi Radovljice.

Prevzeli tri nova vozila / 09:11, 5. julij

Zelo žalostno je, da so osebe, ki jim je ljudstvo dalo vedeti, da jih noče niti za poslance, zdaj celo ministri v vladi. To je bila prevara ljudstva.

Slavnostno odprli kolesarsko stezo / 20:47, 3. julij

Ne preveč gledat čez Karavanke in na sever. Mi smo Balkanci. Drug svet.

Slavnostno odprli kolesarsko stezo / 20:20, 3. julij

Gledal sem kolesarsko dirko - na Danskem ( TdF).Kakšni mostovi, kakšne avtoceste, kakšni drevoredi, doterana ogromna polja, travniki, ogrom...

V petek potrdili 1134 okužb z novim koronavirusom / 22:36, 2. julij

Zanima me, koliko od teh okuženih je cepljenih. Zanima me, kje pozitivci prebolevajo ... a so doma, a grejo v štacuno, ... na šiht verjetno...

Grablje zamenjal za kolo / 22:24, 2. julij

Sem zadnjič brala- ko ga je en člouk srečal na treningu.... oba sta obstala pred železniško rampo . in jasno takoj selfi, pa sinetu je poda...