Ženska in nadnaravno

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 21. april 2016 / 14:52  

V Galeriji Layerjeve hiše bo do 4. maja na ogled razstava slik, ki sta jih pod skupni naslov Umazano rožnata umestili slikarki Meta Šolar in Eva Lucija Kozak, v Galeriji Stolpa Škrlovec pa se do 6. maja s tremi prostorskimi postavitvami, naslovljenimi Clairvoyant Humans, predstavlja intermedijska umetnica Neža Agnes Momirski.

Kranj – V petek smo v produkciji Layerjeve hiše na ogled pospremili kar dve razstavi, slikarsko in intermedijsko. Na vprašanje, kako na platno naslikati postmoderne konstrukte ženskosti, s svojimi deli na skupni razstavi odgovarjata akademski slikarki najmlajše generacije, Meta Šolar iz Radovljice in Eva Lucija Kozak iz Ljubljane. Sošolki z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje sta diplomirali slikarstvo pred nekaj leti, obe sta nabirali izkušnje v tujini – Meta na Finskem, Eva v Angliji – konec preteklega leta pa sta združili moči tudi v odprtem ateljeju Layerjeve hiše v tako imenovani Mahlerci. »Imeli sva delavnice za obiskovalce, predvsem pa sva skupaj slikali. Nekatere izmed razstavljenih slik so idejno ali pa v celoti nastale v tukajšnjem ateljeju,« pove Eva Lucija, Meta pa poudari, da sta se tako tudi lažje odločili za sodelovanje in skupno razstavljanje. »Tako v najinem razmišljanju kot pri delu sva prepoznali več skupnih točk, zanimivo pa je bilo dela postaviti tudi v medsebojni dialog.« Seveda avtorici pri slikanju nista odstopali od svojih siceršnjih likovnih pisav, a sta z vsebinsko konstruktivno debato vseskozi sestavljali celoto skupne razstave.

»Slikarki se poigravata s pogledom na figuro, ki problematizira pozicijo ženske v sodobni družbi,« je k razstavi zapisala Urška Lipovž in dodala, da v nekaterih delih ohranjata elemente ženskosti, a je ravno ta portretirana z ironično distanco, ki šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem normativnosti ženskosti. Teme, ki zanimajo Kozakovo, so identiteta ženske, materinstvo, otroci in ženskost kot taka. V slikah žensko na novo postavlja v določen kontekst, ga poveže v vsakdanjo situacijo, ki na trenutke na gledalca deluje celo rahlo absurdno. »Zanima me psihološki vidik, recimo obdobje v otrokovem razvoju, ko mame ne vidi le kot mame, ampak jo prepoznava tudi kot žensko in nosilko raznih drugih vlog. V ospredju je razmišljanje o tem, kako objektivizacija ženske njej sami prinese tudi moč, hkrati pa me zanima, koliko je lahko izkoriščanje te moči problematično – kaj vse se namreč od ženske pričakuje. Gre za razdrobljenost identitete, ženska igra veliko vlog, ki fluidno prehajajo iz ene v drugo, naj bodo družbene, spolne ali kakršne koli že.«

Šolarjeva se v svojih delih obrača nazaj, saj nas silhuete njenih žensk spominjajo na telesa pri dekletih iz erotičnih revij iz šestdesetih let. »Ne zato, da bi vznemirjale, pač pa da bi karikirale neki ideal iz preteklosti in preko njega vzpostavile določeno ironično distanco do podobe ženske v sedanjosti,« zapiše Lipovževa. »Doslej sem naslikala že veliko portretov. Vseeno je, če namesto lepih deklet slikaš cvetlični vzorec. Zanimalo me je namreč, kaj ostane od podobe. Menim, da z željo po lepotnem idealu ženska lahko izniči svojo osebnost.«

Kot zapisano, slikarki k temi bolj pristopata na ironičen način, kot pa da bi želeli kakorkoli moralizirati. Moškega, ležečega v kadi v intimi kopalnice si bodo obiskovalci tako slekli sami. Pri slikanju uporabljata bogato barvno paleto, izstopajo pa svetle, tople barve. »Z barvami odražava vso različnost sveta v današnjem času, lahko pa bi jih prisodili tudi najinemu značaju,« meni Meta, Eva Lucija pa dodaja, da s tem poudarjata tudi današnjo potrošniško družbo in pretirano komercializacijo. Slikarki sta zavezani tako likovnemu kot vsebini, lahko pa zaznamo, da Kozakova v prvi plan postavlja zgodbo, medtem, ko je ta pri Šolarjevi nekoliko v ozadju.

V Stolpu Škrlovec pa intermedijska umetnica Neža Agnes Momirski, ki živi in deluje na Nizozemskem in v Ljubljani, predstavlja tri instalacije. »Te gledalca seznanijo s hiperprisotnostjo tehnologije v modnem in notranjem dizajnu ter razgalijo psihološka stanja posameznika v razmerju do njega,« je k razstavi zapisala Sabina Janićijević. Instalacije so tako kiparsko delo kot reinterpretirani interni dizajn, avtorica pa se ob tem na neki način 'igra' z občutki nadnaravnega, iracionalnega. Ena od instalacij vključuje video in zvok. Gledalec sedi pred ekranom, kjer se odvija video, ki ga spremlja glasba brooklynskega tria Sontag Shogun, na desni je vaporizer pare, ki občutje naredi za mistično. »V svojih umetniških delih se ukvarjam z odnosom med subjektivnim dojemanjem in racionalizacijo, iščem kontrast med nadnaravnim in realnim, zanima me preplet vsega, kar nastane v naši podzavesti, pa ne znamo racionalizirati,« pove Neža Agnes Momirski, ki je diplomirala iz likovne umetnosti na Willem de Kooning Academie v Rotterdamu in magistrirala iz filma in kiparstva na Royal College of Art v Londonu.