Taekwondo ji je v veliko oporo

Čeprav je vojna v Ukrajini njeno življenje v trenutku povsem spremenila, 15-letna Oleksandra Kadnai ne dovoli, da bi jo to oviralo. Kljub temu da so jo razmere prisilile zapustiti domovino, se je v Sloveniji odlično znašla, uči se jezika, sklepa nova prijateljstva, spoznava kulturo, blesti v športu, šoli ...

»Prihajam iz mesta, ki leži blizu Kijeva. Lani aprila sva z mamo prvič prišli v Slovenijo, vendar sva se kasneje vrnili domov, ko se je situacija izboljšala. Na žalost je potem postalo kritično in oktobra sva se ponovno preselili na Lancovo,« je pojasnila Oleksandra, ki je že tretji dan bivanja v Sloveniji prvič vstopila v Taekwon-do klub Radovljica. Pojasnila je, da se je že v Ukrajini ukvarjala z borilnimi veščinami, zato je vedela, da ji bo šport pomagal, da se bo lažje prilagodila novemu okolju. »Na začetku je bilo zelo težko, nikogar nisem poznala, poleg tega pa mi je veliko težavo predstavljalo sporazumevanje, saj niti angleško nisem znala dobro. Zdaj je vse lažje, navadila sem se angleščine, obenem pa se učim tudi slovensko,« je dejala. Pojasnila je, da ji je bil Taekwon-do klub Radovljica v veliko oporo, saj se je lahko sprostila in dala iz sebe slabo energijo. »Rada sem aktivna, se gibam in ukvarjam s športom. Veliko mi pomeni, da se tudi tukaj lahko ukvarjam z borilnimi veščinami. Ne samo da me pomirijo, temveč me tudi spomnijo na vse lepe trenutke, povezane s treniranjem v Ukrajini. Zelo sem hvaležna klubu, da so me tako sprejeli.« Čeprav taekwondo ni njen prvotni šport, saj je v domovini trenirala vušu in karate, se je v kratkem času naučila zelo veliko in na mednarodnem tekmovanju Italia Open v Napoliju osvojila zlato medaljo. »Doslej je bilo to moje prvo tekmovanje, odkar sem se preselila, in upam, da se udeležim še kakšnega,« je pojasnila.

Dvojno izobraževanje

Poleg odličnih športnih rezultatov Oleksandra blesti tudi na šolskem področju. Zaradi razlik med ukrajinskim in slovenskim izobraževalnim sistemom trenutno istočasno obiskuje dve šoli; kranjsko gimnazijo, kjer si želi opravljati mednarodno maturo, ter ukrajinsko šolo, ki jo opravlja na daljavo. »Včasih je težko, vendar mi s podporo družine dobro uspeva,« je dejala Oleksandra, ki jo je ob prihodu v Slovenijo zelo presenetilo, kako nepoznana je Ukrajina njenim vrstnikom. »Postavljali so mi nenavadna vprašanja, na primer ali imamo McDonald's ali pa kateri jezik govorimo. To se mi je zdelo zelo čudno, vendar po drugi strani mnogo mojih prijateljev sploh ni vedelo za Slovenijo.«

Jezik za Oleksandro predstavlja veliko bariero, saj so tečaji slovenščine velikokrat predragi ali pa že zapolnjeni. Pojasnila je, da se jezika trenutno še uči sama, vendar bo v kratkem dobila tutorko, ki ji bo olajšala situacijo. »Jezik je zelo težak, vendar so se mi tudi v šoli prilagodili. Težko pa je tudi zato, ker sta si slovenščina in ukrajinščina precej podobni, vendar se vseeno zelo razlikujeta. Veliko imate izrazov, ki jih uporabljamo tudi v Ukrajini, vendar pomenijo nekaj popolnoma drugega. Moje znanje pa se je kljub temu zelo izboljšalo; če govorite počasi in razločno, še kar dobro razumem.«

Kljub vojni in dejstvu, da je njen oče ostal doma, Oleksandra pozitivno gleda na celotno situacijo. »Čeprav je večkrat hudo, sem se zaradi vojne zelo zbližala z očetom. Pred tem nismo bili v najboljših odnosih, saj so moji starši ločeni. Nismo imeli veliko stikov, vojna pa ti pokaže, kako nepomembni in majhni so tovrstni konflikti in kako pomembno je, da si družina stoji ob strani in se podpira,« je še dejala Oleksandra, ki si še naprej želi dosegati dobre rezultate v športu.