Pomoč otrokom z avtizmom pri učenju (3)

V knjigi z naslovom Pomoč otrokom z avtizmom pri učenju in podnaslovom Načini obravnave za strokovnjake in starše avtorice Bryne Siegel, ki je pred kratkim izšla pri založbi Didakta, je poudarjen tudi pomen zgodnje obravnave.

Pomembna je tudi, ko gre za učenje, je na predstavitvi poudarila dr. Bojana Globačnik, prof. logopedije, ki je knjigo prevedla v slovenščino. »V Združenih državah Amerike se zgodnja obravnava začne že na domu. To je bistvena razlika, da imajo programe, ki se izvajajo doma, se nadaljujejo v vrtcu in gredo naprej. Sama sem imela veliko upanje, ko smo sprejeli zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, da bomo postopoma začeli kakšne programe izvajati tudi doma. Za zdaj tega ni. Težko je otroka, ki pride v vrtec pri dveh ali treh letih, navaditi na ne vem koliko stvari in prepoznavati primanjkljaje. Diagnoza je postavljena pozno. In potem gre otrok v šolo, kjer se učitelji v samem podpornem procesu znajdejo v velikih težavah. Ta knjiga navaja, da če katera skupina res potrebuje zgodnjo obravnavo, so to ti nevroatipični otroci – da bi začeli čim prej.«

Pri obravnavi stanja je potreben multidisciplinarni pristop. »Ene same idealne metode za nevroatipične otroke ni, je kombinacija različnih pristopov. Drug problem, ki nastane, je, da moramo imeti zato veliko ustreznih strokovnjakov, ki timsko sprejemajo odločitve in dajejo strategije, kaj naj bi se prvenstveno pri otroku obravnavalo ali z njim delalo,« je dodala dr. Bojana Globačnik. Poudarila je, da je samo raziskovanje področja avtizma na splošno slabo ali pa se osredotoča predvsem na farmakološki del, poleg tega, da so raziskave v glavnem narejene le na otrocih, ki so visoko funkcionalni, manj pa na tistih, ki potrebujejo veliko podpore pri učenju in poučevanju. »Pomembno bi bilo poudariti primere dobre prakse. Imamo učitelje, ki imajo energijo, entuziazem, da to počnejo – in to je treba poudarjati.«

Psihiatrinja dr. Vesna Švab je poudarila, da je treba narediti bistveno več za podporo družinam oseb z avtizmom, tudi na zakonodajnem, širšem področju. Dr. Bojana Globačnik je ob tem povedala, da je avtorica knjige posebej poudarila, da je zagovornica javnega šolstva in da se tudi osnovne podporne storitve družinam teh otrok zagotavljajo iz javnih sredstev. »A starši mi povedo, da veliko teh storitev plačujejo, ker so čakalne vrste tako dolge, in to je nedopustno.«

Na predstavitvi knjige so spregovorili tudi o inkluziji v javnem šolstvu. »Starši imajo možnost izbrati inkluzijo, izobraževanje v večinski šoli. Če strokovnjaki ocenijo, da bi bilo za otroka bolje, da bi bil v specialnem razredu, je to že nek kazalnik, da bo vključevanje manj uspešno,« pravi dr. Bojana Globačnik.

Prostor raziskovanja se tudi pri tej skupini otrok s posebnimi potrebami več čas na novo odpira. Vsak otrok je specifično atipičen. Avtorica knjige veliko govori o individualizaciji obravnave. »Temelj vsakega dela so rehabilitacijski principi. Pri otrocih z avtizmom se izhaja iz njihovih potencialov. Dejansko sledenje individualnemu načrtu obravnave je odvisno od sredstev. Razpravljamo, da bomo morali ob tem pomanjkanju kadrov in virov pomoči, ki bi omogočali individualno prilagojen program obravnave za vsakega posebej, vendarle razmisliti o tem, koliko moči in potencialov imamo tudi v širših in naravnih skupnostih. Marsikaj se da narediti na način medsebojne pomoči. V družbi nasploh je treba razvijati neke občutljivosti. Družinski viri ne morejo biti edina pomoč, ker je dela preveč,« je zaključila dr. Vesna Švab. (Konec)