Principi filozofije

»Najprej bi v njem /v predgovoru/ želel razložiti, kaj je filozofija, in sicer bi začel pri najbolj običajnih rečeh: da beseda filozofija označuje preučevanje modrosti in da z modrostjo ne mislimo le preudarnosti v vsakdanjih zadevah, temveč popolno spoznanje vseh stvari, ki jih človek lahko ve, ne le glede vodenja življenja, pač pa tudi glede ohranjanja zdravja in iznajdevanja vseh mogočih veščin; da mora biti to spoznanje, da bi bilo takšno, izpeljano iz prvih vzrokov, zaradi česar moramo, ko si prizadevamo za njegovo pridobitev, to je, ko v pravem pomenu filozofiramo, začeti z raziskovanjem teh prvih vzrokov, to je principov; da morajo ti principi zadostiti dvema pogojema. Prvič, da so tako jasni in razvidni, da človeški duh, ko se jih enkrat potrudi pozorno preiskati, ne more dvomiti o njihovi resničnosti, in drugič, da je od njih odvisno spoznanje drugih stvari, kar pomeni, da je principe mogoče spoznati brez stvari, ne pa stvari brez njih; in nazadnje, da moramo zatem stremeti, da bi iz principov izpeljali spoznanje od njih odvisnih stvari na tak način, da v celotnem nizu izpeljav ne ostane nič, kar ne bi bilo karseda očitno. V resnici je le Bog sam popolnoma moder, se pravi, le on ima celotno spoznanje resnice vseh stvari, vendar lahko rečemo, da ljudje premorejo več ali manj modrosti glede na to, ali premorejo več ali manj spoznanja najpomembnejših resnic. Menim, da v vsem tem ni ničesar, o čemer se ne bi strinjali vsi učeni ljudje. Nadalje bi predstavil korist te filozofije in pokazal, da je upravičeno meniti, da nas prav ona, ker se razteza čez vse, kar lahko ve človeški duh, ločuje od divjaštva in barbarstva in da je vsak narod toliko bolj civiliziran in uglajen, kolikor bolje v njem filozofirajo. Tako je za državo največje mogoče dobro, da premore resnične filozofe. Poleg tega pa za vsakega posamičnega človeka ni le koristno živeti s tistimi, ki se posvečajo temu preučevanju, temveč je še neprimerljivo boljše, da se mu posveča sam …« (str. 121–123)

Ko sem v prejšnjem stoletju v prvi polovici sedemdesetih tudi sam študiral filozofijo, smo imeli v slovenskem prevodu le peščico temeljnih filozofskih del. Zdaj jih imamo že skoraj vsa in to, iz katerega je gornji odlomek, je še eno od njih. Descartes, Spinoza in Leibniz so tisti trije misleci, ki so v 17. stoletju filozofijo po njeni srednjeveški podrejenosti teologiji na novo utemeljili in jo pospremili na nova pota mišljenja vse do naših dni. Klasika, vredna branja.