Solidarnost

V času majskega deževja sva obiskala dolino Soče. Poleti je tu nepregledna množica ljudi, ki vsej tej naravni lepoti ukrade pravi čar. Rahlo je deževalo, tako je bilo ljudi še manj in vse je bilo mirno in spokojno. Obiskala sva precej znamenitosti. Ne da jih ne bi še nikoli videla, želela sem jih spet obiskati. Cerkev Sv. Duha na Javorci, pa korita Tolminke, planino Kuhinjo, kamor so ravno vozili živino, Gregorčičev slap. Najbolj me je prevzela vas Čadrg. Slišala in brala sem že o tej vasi, poznam sir Tolminec, nikoli pa še nisem bila tam gor. Kraj nima gostilne, ne cerkve, pokopališča, šole, gasilskega doma, krajevnega urada, trgovine, kaj šele pošte. Po vseh statistikah bi rekli, da je to zapuščena, ostarela vas, kjer hiše propadajo in ni življenja. Nikakor ne. Hiš je precej in vse so obnovljene. Kmetij je kar nekaj, vse so ekološke. Ukvarjajo se tudi s kmečkim turizmom – gostje prihajajo s celega sveta. Domačini so mladi ljudje, ki so se odločili živeti v vaški skupnosti. Imajo skupno sirarno, kjer posameznik glede na količino oddanega mleka prispeva število ur za predelavo sira. Prodajajo ga na domu, na tržnicah, tudi v Ljubljani, vsekakor bi ga prodali več, kot ga lahko izdelajo. Na posebnem referendumu so sprejeli medse skupnost odvisnikov, ki so postali del vasi. V težkih naravnih pogojih človek lahko preživi le v duhu solidarnosti in medsebojne pomoči. Ljudje so odvisni drug od drugega. Travniki in pašniki so zelo strmi, vsak poseg v naravo je skrbno premišljen, negujejo stare sorte sadnega drevja. Zakaj človek lahko sodeluje in je solidaren drug do drugega, ko so razmere za življenje težke ali skrajne, ko pride bolezen, neurje, poplava, požar. Na ravnini, kjer je življenje lažje, je vsak najraje sam zase. Ljudje so najmanj povezani v naseljih, kjer so majhne parcele obdane z visokimi ograjami, kjer se sosedje ne pogovarjajo in ne potrebujejo. Takšna visokogorska vas pa lahko živi (veliko je mladih družin z majhnimi otroki), ker si ljudje med seboj pomagajo. Druge možnosti preživetja ni. Skupnost živi, ko imajo vsi približno enako. Kolikor mleka oddaš, toliko ur dela v sirarni opraviš. Omejitev so pašniki in količina krme. Ko nekdo začne bogateti na račun drugega, se bodo povečale razlike in solidarnost se zmanjša. Potem nastopi ustvarjalnost, inovativnost, podjetnost. Vemo, kakšni so družbeni sistemi, ko morajo biti vsi enaki. Raje posegamo po izbiri, ponudbi, zasebni lastnini, ki jo poganja konkurenca. Zdi se, da svet prihaja k njim, oni ne potrebujejo drugega sveta. Da bi dolgo časa ostali povezani v slogi in preprostem življenju. Obiščite Čadrg, ne bo vam žal. Kupite sir Tolminec, s tem podpirate takšne vaške skupnosti, ki jih ni prav veliko.