Korak naprej

Prihodnji teden bomo že lahko kupili prve letne, mesečne, tedenske ali nekajdnevne vozovnice za javni potniški promet, torej za avtobus in vlak. Gre za možnost, ki naj bi uporabnike spodbujala k zmanjšani uporabi osebnih avtomobilov in povečevala trajnostno mobilnost.

Za tiste, ki se še spomnimo časov, ko je bilo že samo kupovanje vozovnic za vlak skoraj izključno mogoče le na železniških postajah, je to kar velik korak naprej. Še večji, če se spomnimo ne tako oddaljene preteklosti, ko je bilo mogoče mesečno avtobusno vozovnico kupiti le za posamezno avtobusno podjetje. Takrat so, spomnim se, na primer dijaki, ki so se v šolo vozili s tedanjimi Integralovimi avtobusi, po pouku le žalostno gledali za Alpetourjevimi avtobusi, s katerimi so se njihovi vrstniki proti domu odpeljali pol ure prej kot oni ... – in naslednji dan obratno.

Že odločitev pristojnih pred nekaj leti, da za šolarje ista vozovnica velja tako za vlak kot za avtobus, je bila velik korak na bolje. Izvajalci potniškega prometa so gotovo že zdavnaj izračunali, kaj ta sprememba pomeni zanje, ampak z vidika uporabnika gre prav gotovo za korak na bolje. Majhen, pa vendarle.

Samo (cenovno ugodna) vozovnica je namreč za prehod v trajnostno mobilnost zares le eden od majhnih korakov. Tisto, kar si povprečen uporabnik želi, je predvsem zanesljiva in dovolj pogosta možnost uporabe udobnega transporta od točke A do točke B. Da mu ni treba ves čas preverjati voznih redov in se odločati med tem, ali bo na cilj prišel uro in pol prezgodaj ali pet minut prepozno. Da ne bo obupano ugotavljal, da na primer na Rodine ali v Kropo popoldan pelje samo en avtobus, pa še ta le ob delavnikih. Da se ne bo odločil, da gre tokrat v službo vendarle za avtobusom, in nato za dobrih dvajset kilometrov dolgo pot porabil več kot uro, ker avtobusa, na katerega se je odpravil, enostavno ni bilo in je zato na postaji pol ure čakal na naslednjega ...

Lani poleti sem teden dni preživela v Stockholmu – brez avtomobila. Za 37 evrov sem kupila vozovnico za mestni promet, ki jo še danes hranim v denarnici kot dragocen opomnik, kaj vse je mogoče, če je volja – in denar, seveda. V sedmih dnevih nisem niti enkrat pogledala na vozni red, ker je bil vsak hip za pot po mestu in okolici na voljo že kakšen javni prevoz: avtobus, tramvaj, podzemna železnica ali trajekt. Z isto zeleno vozovnico.

Ne pričakujem, da bo Slovenija kmalu kot Švedska, in predstavljam si, da se tudi tam na podeželju jezijo, ko ni avtobusa in vlak zamuja. Bi si pa želela, da bi na pot trajnostne mobilnosti tudi pri nas krenili z malce odločnejšimi in predvsem daljšimi koraki.