Sreča mi ni bila naklonjena

Bila sem učiteljica, 1. del

Franja se bliža stotici, sodi pa še v tisto generacijo učiteljic, ki so se zaposlile takoj po učiteljišču. Pavi, da je bila stroga, a pravična. Od prve generacije njenih učencev jih je že precej pokojnih.

»Prvo službo sem dobila po dekretu. To je pomenilo, da so me poslali tja, kamor so sami hoteli. Da bi ugovarjala? Ni bilo govora. Pravzaprav sem imela kot mlada učiteljica bolj malo pravic. Na čisto drugem koncu Slovenije, kamor so me poslali, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se privadila narečju in tudi običajem, ki jih nisem poznala. Srečala sem se s hudimi stiskami otrok, saj so prihajali iz družin, v katerih je vladal alkohol. Ne boste verjeli, a velik del plače sem porabila za to, da sem kupila osnovna živila, iz katerih smo na manjšem 'koharčku' v šoli kaj skuhali. Ob čorbah in palačinkah, drugega nisem obvladala, so se spletla naša prijateljstva. Otroci niso več izostajali od pouka, saj so se nadejali, da se bodo vsaj enkrat dnevno do sitega najedli. Kasneje sem začela peči tudi kruh. Nekoč je prišel na obisk oče in mi usposobil kmečko peč, ki je stala v enem od šolskih prostorov. Učilnici smo namreč imeli v stavbi, kjer je bila pred vojno gostilna.

V šoli sem bila praktično ves dan. Dopoldne sem učila prvi in drugi razred, popoldan pa tretjega in četrtega. Včasih sem bila na smrt utrujena, zlasti takrat, ko sem nujno potrebovala ozimnico. Pozno zvečer sem na platno za zavese vezla gorenjske nageljne ter jih menjala za krompir, zelje, drva. Zanimivo je bilo, da so mi jabolka, ki sem jih na ta način prav tako plačala, pojedli tudi otroci s kmetije, kjer sem jih kupila. Pa saj jim nisem zamerila, da so mi jih zaračunali! Menili so, da sem kot učiteljica, ki je bila zmeraj lepo oblečena, zelo bogata.

Na zunanji videz sem pa veliko dala, to pa! Šivala sem pa kar sama. Ko so moje učenke zapustile šolske klopi, sem naučila še njih. Enako tudi vezenja in nekaj malega kvačkanja.

Zime niso bile prijazne. Trpežni čevlji so bili dragi, ti, ki sem jih imela, so pa hitro premočili. Še dobro, da sem po teti podedovala večjo zalogo domačih nogavic, da sem jih menjala, ker drugače bi se zaradi stalne mokrote v čevljih hitro prehladila.

Ko sem bila v tretjem letniku učiteljišča, sem spoznala Ignaca. Bil je prijeten fant z veliko dobrimi lastnostmi. Njegova edina hiba je bila, da je bil preveč navezan na mamo. Po tem, ko sem dobila službo, sva se videla le enkrat mesečno. Prišel me je obiskat z vlakom. Kovala sva načrte, kako bova kupila parcelo, zgradila hišo, 'naročila' otroke. On bi se zaposlil v mestni knjižnici, najini skupni prihodki bi bili kar lepi. Žal je za najine načrte izvedela njegova mama. Uprizorila je srčni napad, podkupila je zdravnika, da je podpisal, da bo umrla, če bo doživela še en pretres. Ignac se je na smrt ustrašil. Namesto njegovega obiska sem dočakala pismo, ki mi ga je poslal po pošti. Še danes ga hranim. V njem se mi je na skoraj petih straneh opravičeval in me prosil odpuščanja. Zelo me je prizadel, saj sem mu zaupala in verjela vanj. Poleg tega sva bila že tudi intimna, kar me je sploh žrlo. Zdelo se mi je, da sem podarila nedolžnost človeku, ki je ni bil vreden. Naslednje jutro sem prišla v šolo z rdečimi in objokanimi očmi. Učenci so me opazovali, nihče pa si me ni upal vprašati, kaj se mi je zgodilo. Med glavnim popoldanskim odmorom pa je nekdo potrkal na vrata zbornice. Učenka Metka je stala na pragu, v naročju pa je držala majhno muco. Pomolila jo je proti meni z besedami, naj jo pobožam, da mi potem ne bo več hudo. Kako sem ji bila hvaležna! Muco sem imela pri sebi več kot 15 let.

Z menoj se je preselila tudi na drugo delovno mesto. Zanj sem zaprosila zato, ker sem želela študirati. Ne redno, temveč izredno. Žal mi ni uspelo. Razlil se mi je slepič, odpeljali so me v bolnišnico in me komaj, komaj rešili. Moje življenje je kar nekaj časa viselo na nitki. Ko so me odpustili iz bolnišnice, sem se za pol leta vrnila domov, k staršem. Niso me bili najbolj veseli, saj se je medtem oženil brat, mama pa je poleg službe in dela na kmetiji varovala še njegova otroka, dvojčka. Ni ji bilo prav tudi, da sem imela pri sebi mačka. Na kmetih je bila navada, da so živali zunaj, jaz pa svoji nisem dovolila, da bi se potepala. Z veliko slabe volje mi je odstopila babičino sobo, ki je bila v pritličju. Po stopnicah se nisem mogla vzpenjati. Dobivala sem bolniško nadomestilo, denarja je bilo komaj kaj. Mama je zahtevala, da prispevam za stroške, nikoli je ni zanimalo, ali mi je v denarnici še kaj ostalo ali ne.

Res sem bila nemočna. Imela sem slabo kri, bila sem tudi malo živčna, mučila me je nespečnost. Po treh mesecih sem se vseeno preselila k nekdanji sošolki v Koper. Z možem sta zgradila novo hišo, meni pa je za simbolično plačilo ponudila svoje stanovanje. Še danes sem ji hvaležna.

Morski zrak mi je dobro del, srčno sem upala, da bom lahko ostala na Obali in si v eni od osnovnih šol našla zaposlitev. Žal moji želji v Ljubljani niso hoteli ustreči. Spet so me poslali v kraj, ki je bil bogu za hrbtom. Seveda, to so lahko naredili, saj nisem imela nikogar, ki bi zame zastavil pravo besedo.

Spet sem se znašla na podružnični šoli, spet sem morala učiti tako dopoldan kot popoldan. Učencev je bilo nekaj manj. Moja predhodnica me je opozorila na tri učence, ki so izhajali iz zelo problematične družine. Bratec in dve sestrici so prihajali k pouku umazani, brez zvezkov brez torb. Včasih se je njihov oče sredi ure prikazal na pragu in jih odgnal domov – delat. Ko se je to zgodilo prvič, sem obstala brez besed. Ob drugem vdoru v razred sem se nasilnežu uprla. Stopila sem predenj in mu ukazala, naj odide. Mislila sem, da me bo udaril, pa me na srečo ni. Še zmeraj sem bila zelo šibka, z lahkoto bi me zbil na tla. Kar oddahnilo se mi je, ko je le nekaj zamomljal, se obrnil in zaloputnil vrata za seboj.«

(Konec prihodnjič)