Za prijatelje

» ... si je treba čas uzet, se poveselit in kdaj tud potrpet ….« Vsi poznamo to pesem. Vsi poznamo Andreja Šifrerja, ki je glasbenik za vse generacije. Udeležili smo se koncerta ob njegovi 70-letnici. Letos je že dopolnil 71. let in sporočil, da je to zadnji koncert v okviru praznovanja njegove 70-letnice. Nekateri radi praznujejo bolj, drugi raje svoje obletnice kar preskočijo. Pomembno je, da vsak naredi tako, kot se v tistem trenutku počuti in kot je njemu všeč. Skrajno nespametno je delati nekaj samo zato, ker ne vem, kdo to od nas pričakuje, ker tako pač delajo vsi, kaj bodo pa drugi rekli …. Glasbeniki običajno praznujejo s tistim, kar so in kar počnejo, z glasbo. Tako si je Andrej omislil praznovanje skupaj z Glasbeno šolo Kranj, saj je tudi on začel svoje prve glasbene korake prav v tej šoli. Tako so staknili glave Glasbena šola in Andrej Šifrer in zgodilo se je nekaj lepega. Za izbrane skladbe so različni skladatelji napisali priredbe in aranžmaje. Ugotovili so, da potrebujejo tudi zbor, in so povabili Dekliški in Fantovski zbor Gimnazije Kranj. Tako so skupaj prepevali Andrej, star 71 let, in mladi glasbeniki, za katere je Andrej izračunal, da so v povprečju stari 17 let. Vsak na odru rad gleda mlade. Ne vem, zakaj smo tako narejeni, da nam je večinoma povsod bolj ljubko mlado in majhno kot staro in veliko. Tako je tudi z glasbeniki. Ko igra mladina, nam zaigra srce, ljudje smo manj kritični. Bolj kot njihovo glasbeno popolnost in virtuoznost občudujemo mladost, navdušenje, energijo. Ko se združita stara legenda in mladina, je veselje popolno. Imeli so dva koncerta, ker pač velike koncertne dvorane v Kranju ni. Še ni oziroma so nam sporočili, da je še ne bo. No, kljub temu se glasba izvaja. Koncerti so, mladi vadijo, odrasli poslušamo. Nikoli ni za vse. Tudi dvorana enkrat bo, sedaj je pač še ni. Andrej ni mogel skrivati navdušenja nad projektom, ki ga je pod pokroviteljstvo vzela Glasbena šola Kranj. Večkrat je izrazil hvaležnost učiteljem, dirigentu simfoničnega orkestra, ki vodi in usmerja vso to mladino, da ubrano in enotno zaigra in poje. To je garanje, potrpežljivost in še enkrat potrpežljivost. Tu ni demokracije, permisivna vzgoja sploh ni vzgoja, je poudaril Andrej in še kako se s tem strinjam tudi sama. Ko mladi vidijo, da lahko le skupaj naredijo nekaj velikega, da ne gre, če vleče vsak zase in po svoje, je rezultat več kot očiten. Komaj obiščem vse nastope in koncerte, na katerih igrajo in pojejo moji otroci. Če zraven dodam še športne tekme, potem je več kot očitno, da časa za prepevanje v mojem »profesionalnem« zboru skoraj ni. Pravim, da »pavziram«, pa ne vem, koliko časa lahko to traja …