Otrok in genetika

Še nedavno smo bili prepričani, da ima genetika odločilno vlogo za naše življenje. Človek ima nekaj več kot 20.000 genov. Mnogo bolezni strokovnjaki povezujejo z geni, ki naj bi nam krojili zdravje in bolečine. V zadnjih nekaj desetletjih je znanost tudi na področju genetike naredila ogromne napredke in spremembe. Pojavila se je tudi nova veja genetike, imenovana epigenetika. Predpona epi pomeni nad. Kaj naj bil bilo nad geni? Epigenetika uči, da je aktivnost genov odvisna od okolja, ki ga imajo geni. Drugače zapisano – naši geni se lahko vklopijo ali izklopijo glede na okoljske dejavnike, kot so prehrana, stres, onesnaženje, telesna aktivnost in drugi zunanji dejavniki.

Genetskim in epigenetskim vplivom je človek izpostavljen vsaj od spočetja naprej. Dejansko že prej. Okolje za razvoj genov so tudi, ali morda celo predvsem, vzdušja, v katerih je otrok spočet, donošen, rojen in vzgajan. Vendar otrok nima zavesti in je tako narejen, da se samodejno uči iz okolice. Okolica za novospočeto življenje sta mama in ata. Tega ne dokazuje le psihologija, temveč biologija skupaj z zgodovino. Danes vemo, da mama, ki je pod velikim stresom, svoje strahove, razočaranja, frustracije … avtomatsko prenaša naprej na svoj plod. Mama je okolje za otroka in od tega okolja (od nje) bo odvisno, kateri geni se bodo aktivirali v plodu, v dojenčku in kasneje otroku. Vsi ti procesi se dogajajo podzavestno brez našega zavestnega nadzora. Pravzaprav je plod, dojenček in kasneje otrok prepuščen okolju – mami in očetu. On nima moči vplivati na okolico. In ker so njegovi možgani še v zelo zgodnji fazi, otrok z vsem svojim telesom samo srka okolico. Kaj srka – prehrano, temperaturo, zrak, srka pa tudi čustvena stanja svoje mame. Nima izbire.

Biti otrok pomeni biti prepuščen na milost in nemilost staršev. In naravni položaj otroka je, da je nemočen. Naravni položaj odraslega pa je, da je močan – o tem kdaj drugič. Zato je biti mama in ata zelo odgovorna naloga. Kar imamo starši v sebi, bomo prenesli na svoje otroke – dobro in slabo. Včasih so morale noseče mamice garati na kmetijah in v tovarnah skoraj do poroda, danes pa mlade mamice preveč časa namenjajo npr. karieri, potovanjem, hitrici, nakupovanjem … Prihajajoče bitje jo pa le prosi: »Draga mami moja, vzemi si čas zase. Umiri se, poskrbi zase, kajti kakršna si ti, takšen bom jaz. Ne morem, da te ne bi čutil.« In oče. Njegova naloga je, da poskrbi za otrokovo mamo. On ji mora pomagati, kjer le lahko. Sodobni očetje smo dolžni ne samo poskrbeti za denar, moramo biti tudi v čustveno oporo materam naših otrok. Kot oče sem dolžan narediti vse, da se bo mama ob meni počutila varno in da bo otrok lahko srkal najin ljubeč, varen, umirjen odnos.