Ni še dovolj

Pisali smo že o pametnjakovičih, ki se spoznajo skoraj na vse. Pravzaprav je njih število kar veliko. Prvih deset sekund jih je še prijetno poslušati, nato postanejo utrujajoči. Oni potrebujejo publiko, mi se pa lahko sami odločimo, ali jih bomo poslušali ali ne. Ko postanemo pozorni na njihovo govoričenje, hitro opazimo, da razglabljajo o vsem mogočem – le o sebi ne. To je pa nevarno. Zato je njegovo (njeno) pametovanje zelo pogosto le obramba pred njim samim (njo samo). Če jih prosimo, naj povedo kaj o sebi, o svojem notranjem svetu, debelo pogledajo in zamenjajo temo. Morda se celo razburijo, kajti takšnih stvari se ne sprašuje.

Na drugi strani pa imamo ljudi, ki zelo veliko vedo. Morda imajo veliko življenjskih in poklicnih izkušenj, so pravi strokovnjaki na svojem področju, celo napišejo knjigo, morda si po spletu v tekoči angleščini izmenjujejo ozko znanje in izkušnje z ljudmi s celega sveta, ker jih to bogati … hkrati pa so v družbi bolj molčeči in se držijo zase, pravimo. Že pred sto leti je takšne ljudi švicarski psihiater in psiholog Carl G. Jung imenoval introvertiranci.

Imamo vsaj dve razlagi za takšno (introvertirano) vedenje. Pogosto ne razlagajo svojega znanja, ker nimajo sogovornika. Ti so v manjšini. Ko dobijo sogovornika ali vsaj poslušalca, pa zelo radi povedo več o svojem področju. Druga večja skupina pa so ljudje, ki se kljub velikemu znanju (ali bogatim izkušnjam in izjemnim delovnim uspehom) nočejo izpostavljati, ker imajo občutek, da ne vedo dovolj. Preganja jih notranji občutek, da si ne zaslužijo uspeha in dosežka kljub očitnim rezultatom. Skoraj je nemogoče videti in še manj vedeti, vendar takšnim težavam so podvrženi zelo uspešni vodilni delavci, uspešni kmetovalci, uspešni podjetniki. Ta boleči notranji občutek se kaže kot prepoved biti uspešen. Zato so takšni ljudje v sebi zelo krhki. Naredili bodo vse, da bo rezultat ne samo dober, temveč vrhunski. Pogosto so podvrženi perfekcionizmu, imajo slabo samozavest, so pretirano samokritični in se strahotno bojijo kritike drugih. Na drugi strani pa si ne upajo priznati pozitivnih dosežkov in še manj zmorejo v njih uživati.

Takšnega dojemanja sebe so se nekje nekoč naučili: morda so jih kot otroke preveč kritizirali, obsojali ali primerjali z drugimi. Lahko, da je bila v primarni družini kritika vsega in vseh na dnevnem redu. Možno je tudi, da so bili starši do njih preveč zahtevni in so te zahteve ponotranjili. Morda pa doma nikoli ni bilo časa uživati prostega časa. Rešitev: Najprej mora tak človek ozavestiti vzorec, ki je v njem. Nato razumsko videti, da dejstva govorijo drugače kot njihovi notranji občutki. Najtežje delo pa jih čaka, ko se bodo čustveno spopadli s temi bolečimi deli v sebi. Zato potrebujejo sogovornika.