So med nami nezemljani?

Poštak (1425 m n. m.) – Tokrat bomo obiskali najjužnejši vrh pogorja Plješivica, ki leži na stičišču območij Lika, Dalmacija in Bosna na Hrvaškem, v obalnem zaledju. Neopazen vrh je izjemno zanimiv in vreden obiska.

Približuje se poletje, ko bo večina ljudi odšla na morje. Nekateri dopust preživljajo aktivno in nesejo s seboj na morje opremo za kolesarjenje, supanje, planinarjenje itd. Danes vam bom predstavila vrh, ki leži na meji med Liko, Dalmacijo in Bosno, najbolje pa ga vidimo s ceste Gračac–Knin. Področje je redko naseljeno, ogromno je porušenih hiš. Tukaj je divjala vojna vihra v 90. letih 20. stoletja. Izhodišče za vzpon je železniška postaja v vasi Otrić, kar je malce strašljivo, saj je vasica povsem nenaseljena. Avtocesto A1 zapustimo na izvozu Sveti Rok, kjer nadaljujemo proti Gračcu, tam pa levo in v krožišču v smeri Cerovačke jame. Peljemo mimo odcepa, prispemo v vas Otrić, kjer na železniški postaji z imenom Zrmanja parkiramo.

Z železniške postaje se spustimo do podhoda pod železniško progo, nadaljujemo skozi podhod in naprej po kolovozu. Pozorni bodimo na markacije. Pri nekakšni visoki ograji pot zavije desno, pa spet sledi kolovozu, nato pa zavije na ozko planinsko pot in se začne zlagoma vzpenjati. Pridemo do bližine vetrnic. Nekako v pol ure zapustimo gozdiček in preidemo na širna travnata pobočja, kjer so nam v orientacijsko pomoč rdeče-beli količki. Pot se res zlagoma vzpenja. Ko se približujemo vznožju vršnega dela Poštaka, se desno odcepi stezica do t. i. Marsovca. Ta del vzpona na Poštak je tudi med planinci najbolj znan in marsikdo gre le do sem. Področje je znano po zanimivih sklanih skulpturah, ki jih je ustvaril veter. Tukaj na dan privre vsa človeška domišljija. Skulpture stojijo približno dvesto višinskih metrov pod vrhom. Geološka znanost pojave razlaga s t. i. eolsko erozijo, kar pomeni sposobnost vetra, da oblikuje zemeljsko površino. Neurje je namreč peskalo kamen, ki je odnesel dolomitski pesek oz. kamen, ostali pa so trdi deli kamenine. Pojav nosi ime po grškem bogu vetrov Eolu.

To področje je spomladi in poleti polno zanimivega travniškega cvetja. Od tod dalje se pot začne strmeje vzpenjati. Sledi krajši pas gozda, ob katerem nas spremljajo zanimive skalnate scene. Pot skozi gozd nas pripelje na jugozahodna pobočja, ki jih nekaj časa prečimo. Markirana pot zavije levo in se strmo vzpne po kamnitem svetu do vrha Poštaka, kjer je tudi vpisna skrinjica. Travnati vrh, ki se dviga nad zahodnimi prepadnimi stenami, nam s svojimi 1425 metri ponudi lep razgled po Liki, Dalmaciji, Crnopcu, Velebitu, Dinari, Plješivici. Poštak nekateri imenujejo tudi Kećina kosa.

Z vrha sestopimo po poti vzpona. To je tudi edina markirana pot, ki vodi do vrha. Naj ob koncu povem še, da lahko v tem koncu kdaj vreme »prijetno« preseneti. Letos, v času velike noči, ko je na obali sicer pihal rahel veter, je tu gori snežilo in mraz je bil temu primeren. Ampak kljub temu je bilo odlično!

Nadmorska višina: 1425 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 1 / 5